Čas za Marxa

dr. Bogomir Kovač

4. 5. 2018  |  Mladina 18  |  Ekonomija

Dvestota obletnica Marxovega rojstva maja 2018 je primerna prigoda za svojevrstno »vrnitev k Marxu«, ki velja za večno popotnico marksizma. Obletnicam lani in letos ni videti konca. Leta 2017 je minilo 150 let od prve izdaje Kapitala, februarja 2018 smo zaznamovali 170. obletnico izida Komunističnega manifesta, leta 2017 je bila stoletnica ruskih revolucij, 50 let nas loči od prevratniškega leta 1968, slabih 30 od zloma evropskega socializma. Vse je zaznamovala Marxova teoretična in politična dediščina. Toda osrednja dilema ni, ali smo za Marxa ali proti njemu, temveč zakaj lahko shajamo brez njega. Kapitalizem tiči v sistemski krizi, neenakost je osrednji družbeni problem, prekariat se zdi novi proletariat, potrebujemo celovit in angažiran način obvladovanja družbenih sprememb. Marxa ta vprašanja ne morejo obiti.

Marx velja za enega najustvarjalnejših in politično najvplivnejših intelektualcev XIX. stoletja, je začetnik diskurzivnih prelomov, kot pripominja Foucault. Njegov fascinantni opus, dela, ki sta jih napisala skupaj z Engelsom, obsega 47 knjig (MEGA), z aparatom okoli 20 tisoč strani ga preprosto ni mogoče z ničimer primerjati. Večino življenja je preživel v Londonu, v objemu Engelsovega mecenstva, siromaštvo in izgnanstvo sta bili cena njegove politične drže. Strasten raziskovalec, bojevit in karizmatičen politični intelektualec, osem let tudi na čelu delavske Internacionale (1864–1872). V viktorijanskem Londonu je živel na obrobju družbenega prizorišča, intelektualni prekarec, državni izobčenec, politični osamljenec tudi v vrstah somišljenikov. Umrl je star 64 let, Engels je na pogrebu v londonskem Highgatu izrekel preroške besede enajstim pogrebcem. Marx leta 1883 intelektualno in politično ni obstajal.

Toda sklep je zavajajoč. Z Bedo filozofije (1847), ostro kritiko proudhonizma, in Komunističnim manifestom (1848) sta začrtana oba pola njegovega dela, teoretska kritika politične ekonomije in prevratni politični aktivizem. Oboje je pustilo odtis, politična instrumentalizacija teorije je dobila obskurno ime, marksizem. Kautsky se je razglasil za Marxovega sledilca, nasproti lassallovcem in drugim »revizionistom«, »reformistom«, »sindikalistom« … Karl Korsch je nekoč duhovito obrnil slovito Marxovo tezo o Ludwigu Feuerbachu, da so marksisti sebe in Marxa zgolj različno razlagali, gre pa za to, da bi se morali spremeniti.

Marx je teoretsko slavo dejansko dosegel v izkrivljenem zrcalu in na oltarju politične zgodovine socializma XX. stoletja. Toda njegova teorija ni dajala nobenih rešitev glede države, organizacije gospodarstva in politike razrednega boja. Padec Berlinskega zidu leta 1989 pomeni zaton komunističnih družbenih blodenj, pa tudi potop Marxa in marksizma. V Fukuyamovem neoliberalnem »koncu zgodovine« ni prostora za alternative. Marx je vsem postal odveč, za evropsko levico je bil njegov politični izbris nekaj samoumevnega.

Toda njegova teoretska dediščina stopa na nova pota. Pikettyju je leta 2013 v kultnem delu Kapital v XXI. stoletju uspelo z Marxovo blagovno znamko, Mark Carney, guverner Bank of England, je nedavno v Torontu opozoril na revitalizacijo marksizma. To nas vrača h Kapitalu, osrednjemu Marxovemu delu. Tu razkriva neizogibno in neomejeno težnjo akumulacije kapitala, hkrati pa kapitalizem povečuje nevzdržno premoženjsko in dohodkovno neenakost. Od tod izhajajo ekonomska kriza sistema, pa tudi izkoriščanje delavcev in zamotana odtujenost tržne družbe. Toda Marx nikjer ne govori o zlomu kapitalizma. Slovito zniževanje profitne stopnje je tendenca, rezervna armada brezposelnih grožnja, delniške družbe in delavske tovarne so »prebojne točke« kapitalizma. Razpad starega produkcijskega načina ni njegov propad, temveč preseganje (sloviti »Aufhebung«), nobene politične revolucije torej, zgolj institucionalna evolucija. Marx ni grobar kapitalizma, temveč njegov pojasnjevalec.

Kapitalizem v Marxovem »idealnem preseku« dokazuje njegovo zgodovinsko dinamiko prek reševanja notranjih sistemskih protislovij. Zato je kapitalizem preživel, socializem pač ne. Razlogi so znani in zunaj Marxovega dometa. Tehnološki napredek je povečal produktivnost dela in rast, kreditna ekonomija in inflacija sta lajšali agregatno potrošnjo, socialna država je posegla v delovna razmerja in transfere, regulacija ciklov in obvladovanje krize sta postala osrednja domena vladne makroekonomije. Kapitalizem se torej ni zlomil, pač pa spremenil. Delavci so ga sprejeli, ker je ponudil več, čeprav je neenakost narasla, politično zmaguje populistični konformizem. Marxova analiza pa brez političnega naboja zveni prazno.

Böhm-Bawerk konec XIX. stoletja, kasneje Keynes in vplivni Samuelson so Kapital razglasili za teoretski nesporazum, Marxa za hegeliziranega Ricarda. Težava tiči v slovitem »transformacijskem problemu« spreminjanja vrednosti v cene. Ključen je dokaz zakonitega zniževanja profitne stopnje in tržnega zloma kapitalizma. Na tej točki naj bi Marx obstal ali padel. Toda analiza, ki kaže, da cene zajemajo abstraktno družbeno delo, umerja pa jih družbeno potrebni delovni čas, je nesmisel. Prav tako zagonetke s prenosi kapitala (»cambriške kontroverze«) in drugo preračunavanje cen iz vrednosti. Še najbliže rešitvi je stari Baumolov razmislek (1974). Smisel Marxove izpeljave ni dedukcija cen iz vrednosti, temveč razumevanje narave kapitalizma. Kapitalizem temelji na profitu, ta na eksploataciji in šele potem se na trgu, prek cen, distribuira (transformira) na različne nosilce kapitala, odvisno od tržne konkurence, denarnih razmerij in politične moči. Marx glede tega ni zblojen ekonomist.

Kapitalizem je spremenil pravila igre, toda sistem je ostal v jedru nespremenjen. Kapitalizem ima moč prilagajanja, ker je stavil na politično konkurenco in podjetniško sposobnost ljudi. Marx je razkril njegov skriti ekonomski mehanizem, spregledal pa cinično moč političnega preživetja. Toda to je danes tudi njegova usoda.