Postaja nevarno

dr. Bogomir Kovač

26. 4. 2018  |  Mladina 17  |  Ekonomija

Spomladansko srečanje Mednarodnega denarnega sklada (MDS) in Svetovne banke (SB) v Washingtonu deset let po izbruhu krize seje dobre novice, pa tudi resna opozorila. Desetletna učna ura je prinesla nekaj usodnih spoznanj. Velika kriza 2009–2013 je sistemska in zahteva globalne rešitve. Rast v razvitih državah je danes dobra, toda zadolženost držav je največja po drugi svetovni vojni. EU se je zadnja tri leta postopno izvila iz ekonomske krize, toda ta se je prelevila v politično, ki udarja nazaj. Nižja gospodarska rast, večja socialna neenakost in anksioznost sistemskih rešitev tlakujejo pot avtokratičnim, nacionalističnim in desnim političnim rešitvam. Vse je ekonomsko drugače, le politično pa diši po starem.

Globalna rast se zdi po anemičnem šestletnem obdobju leta 2017 in 2018 dobra, pri 4 odstotkih, toda brezposelnost pada počasi. Prekarnost in revščina še vedno pestita 290 milijonov delavcev, 40 odstotkov zaposlenih v razvijajočih se državah (ILO), petino več kot pred štirimi leti. Lani so ILO, SB in MDS začeli skupno akcijo za socialno zaščito zaposlenih, problem neenakosti je danes legitimna mednarodna agenda. Toda negotovosti so velike in protislovne. ZDA znižujejo davke in pospešujejo rast, na drugi strani pa grozijo s trgovinskimi vojnami. Banke so danes stabilnejše, finančni trgi pa so tik pred novim pokom. Obeta se normalizacija dviga obrestnih mer, mnogim državam pa grozi nova dolžniška kriza. Globalizacija in kapitalizem 4.0. sta ekonomsko spremenila svet, politični način odločanja v njem, od ZN do MDS in SB, pa ostaja kot leta 1945. Vpliv in moč imajo še vedno povojni zmagovalci.

Seveda ostaja po desetih letih tudi nekaj drugih lekcij, ki si jih velja zapomniti. Prva zadeva fiskalno politiko. Države z ekspanzivno fiskalno politiko in skrbjo za agregatno povpraševanje so bile veliko uspešnejše od drugih, ki so v neoliberalnem enoumju prisegale na varčevalno politiko.

Reševanje primanjkljajev in dolžniške krize je lahko v recesiji usodno, kar smo videli v EU. Druga zadeva hitro čiščenje in rekapitalizacijo bank. V devetdesetih so Japonci zaradi tega padli v dolgoročno recesijo, evropska komisija ni razumela, da je nesolventnost držav dejansko problem bank. Zato pa so v tej krizi Američani uprizorili lekcijo za vse. Radikalno so posegli v sanacijo bank, tudi velikih podjetij, in najhitreje obnovili gospodarsko rast. Poleg tega je tam FED deloval kot zadnji posojilodajalec države, v EU pa je ECB to dosegel prepozno in po ovinkih (OMT, QE). Različne zgodbe, toda skupno sporočilo. V tej krizi smo vsi še enkrat postali keynesijanci.

Monetarna politika je posegla po nekonvencionalnih ukrepih, obrestne mere so peto leto blizu ničelnih, toda manever s presežno likvidnostjo je uspel. Gospodarstvo ni zdrsnilo v deflacijsko spiralo in depresijo, ZDA in EU so se hitreje in ceneje izvile iz kriznega šoka. Dobili smo dokaz, da monetarna politika deluje tudi v teh razmerah, ki so bile doslej teoretsko sporne in praktično nemogoče. Toda takšna nekonvencionalna monetarna politika je omejena in nevarna. Ničelne nominalne obrestne mere so denarne tokove speljale na finančne trge, padli smo v likvidnostno past in napihovanje borznih cen. Seveda imamo težave tudi z nizko inflacijo. Če bi bila višja pred krizo, bi danes imeli več manevrskega prostora. Kriza je dokaz, da ciljna dva odstotka ne zadostujeta, pri štirih bi bil manevrski prostor večji, tudi za možni zasuk realnih obrestnih mer. Tudi tu imajo ZDA prednost pred EU.

Reči so lahko še bolj zapletene. Negativne realne obrestne mere povzročijo »sekularno stagnacijo«, brezizhodno razvojno blokado tržnega gospodarstva. Negativne obrestne mere prinašajo hudo zmedo, pri varčevanju in vrednotenjih, povezovanju fiskalne in monetarne politike, sejejo nezaupanje in zato ekonomika povpraševanja ne deluje. Na srečo je to bila zgolj hipoteza ekonomista Larryja Summersa. Globalni zasuk je leta 2016 prišel kot kombinacija povečanja agregatnega povpraševanja, tudi majhnega dviga produktivnosti in višjih inflacijskih pričakovanj. Predvsem pa se je likvidnost na finančnih trgih obrnila. In dobili smo potrditev tistega, kar smo že vedeli. Volatilnost finančnih trgov najbolje uravnavajo in absorbirajo valutni tečaji. Če bo kapital pobegnil, bo valuta depreceirala v regulacijskih okvirih, povečala se bosta izvoz in BDP. Tečajna politika je odigrala svojo vlogo na globalnih trgih, ne pa tudi znotraj EU. Tu so jo bolje odnesle članice z lastno valuto. V evroobmočju mehanizem recikliranja tekočih plačilnobilančnih presežkov preprosto ne deluje. Zato evro znova poglablja recesijo in neenakost med članicami.

Za EU so ta sporočila pomembna. Evropska gospodarska rast je po veliki recesiji (2009–2013) doživela logičen vzpon že v obdobju 2014–2017, od lanskega septembra se je dodatno okrepila, zdaj pa spet pospešeno pada. Evroobmočje se vrača na svoja dolgoročna povprečja gospodarske rasti, okoli odstotka in pol, kar je »topla voda«. S sedanjimi orodji monetarne in fiskalne politika tega ne moremo preprečiti. Prav tako vemo, da institucionalna struktura EMU ne more delovati, zlasti ne v krizah. Dosedanje bančne in finančne reforme ne delujejo, če jim ne sledi fiskalna, te pa ne more biti brez politične unije. Tega pa sedanja EU ne more doseči in zato tiči v stari pasti socialističnih reform. Ekonomske spremembe trčijo ob nespremenljivost političnega sistema in zgodbe je konec.

ZDA so pred desetimi leti veljale za zadnjega globalnega potrošnika. Njen dvojni primanjkljaj je poganjal svet. Toda Trump obrača ekonomsko ploščo, napoveduje politične vojne. EU zmedeno išče lastne rešitve in izgublja globalno bitko z ZDA in Kitajsko. To izbuljeno desetletje šele postaja nevarno, ker nima pravih rešitev. Thatcherjeva je imela prav, resnično ni alternativ. Neoliberalnega kapitalizma domala ni več.