Medijske, politične in prave smeti

Bernard Nežmah

18. 5. 2018  |  Mladina 20  |  Pamflet

V UKC je odjeknila vest, da so na oddelku za otroško kardiologijo hkrati oddali odpoved trije kardiologi. Od ekipe štirih tako ostaja samo še ena kardiologinja. In kako je odreagiral generalni direktor Aleš Šabeder, donedavna prvi mož Semenarne? Nobene panike, dogovarjamo se s češkimi zdravniki, ostaja možnost napotitve bolnikov v Izrael, rešitve, da iščejo tudi z nastajajočim novim inštitutom. Enako mediji in vlada. Še več, na UKC so vzpostavili celo elektronski naslov, na katerega se lahko obračajo starši obolelih otrok. Pravzaprav idealno stanje.

Postavimo, da bi nekega dne v vladi napovedalo odstop tri četrtine vseh ministrov. Bi premier povedal, da v tem ni problema, saj bo kmalu poiskal nove?

Tudi ko bi tako reagiral, bi mediji udarili z vsemi detajli in predstavili Avgijev vladni hlev, v katerem večina noče več nadaljevati svojih funkcij. Ali še bolj radikalni primer, ko bi v gimnaziji tri četrtine profesorjev naenkrat dalo odpoved. Mar bi javnost in politika preprosto sprejeli, da bo ravnatelj z novim razpisom zapolnil manjkajoči kader? Nikakor, odgovornost bi iskali v ravnateljevih postopkih, o njegovem ravnateljevanju bi pikolovsko poročali. Le v UKC popolni razpad sistema sprejmejo kot tehnično napako, ki jo je treba popraviti, odhod večine vrhunskega osebja pa ima status osebne kaprice.

Sistem je na las podoben prodaji Gorenja. Direktor Franjo Bobinac že skoraj dve desetletji vodi ta industrijski gigant, katerega vrednost delnic je zdesetkana, podjetje je v velikih dolgovih, tako da ga lahko reši le nov lastnik. Ko se je na razpisu javil potencialni kitajski kupec, se je oglasila Levica, ki nasprotuje tej prodaji, češ da novi lastnik nima razvidnih standardov dela in dobaviteljskih verig. Toda Gorenje je zgled popolnega fiaska vodenja podjetja. Karkoli se z Gorenjem zgodi, primus ostaja isti, saj nadzorni svet požegna vse njegove odločitve, pa četudi peljejo v kolaps. Podjetje, ki izdeluje gospodinjske aparate, je lani doseglo največji uspeh s preprodajo premoga!?? Država, ki ima v njem orjaški lastninski delež, je tu poslovno povsem nekompetentna. Je to osrednja tema medijskih poročanj? Nak, v zadnjih dneh je spet prva negativna zvezdnica bosanska podjetnica Dijana Đuđić.

Najbolj radikalno premestitev medijskega fokusa je sicer izpeljal časnik Delo pod taktirko Stojana Petriča. Tri tedne pred volitvami je imela množično konvencijo v Celju stranka SDS. Po anketah ji napovedujejo zmago, na dogodku se naj bi zbralo tisoč privržencev, ki jih je prišel tovariško podpret celo predsednik Madžarske Viktor Orban. Kako je o tem poročal časnik, ki zna izčrpno poročati o predvolilnih temah? Pred novim letom je objavil intervju s članico Pozitivne Slovenije ne o dogodku, ampak že o možnosti, da Zoran Janković s stranko odide na parlamentarne volitve. Tokrat so bili bralci presenečeni - Delo ni objavilo niti besede o množični konvenciji SDS!!! Kot, da je ni bilo. Po maniri ruske Pravde, ki je s svetovnega hokejskega prvenstva redno poročala o zmagah zbornaje komande, ko pa je ta doživela poraz, tega časopis ni zabeležil. Le po koncu šampionata je Pravda na drobno priobčila, da je Sovjetska zveza osvojila drugo mesto. Delo v XXI. stoletju torej kot partijska Pravda v šestdesetih!

Seveda ima časnik pravico, da dogodka ne postavi na veliko, da ga zabeleži na manj ekskluzivnem mestu, a da o njem ne poroča? Konkurenčni Dnevnik, znan po kritičnosti do SDS, je ravnal drugače. Objavil je obširno poročilo, nekaj strani naprej pa izrazil svojo distanco v kritičnem komentarju.

Volitve so nasploh čas izgube stika z realnostjo. Vodja SD Dejan Židan je tako napovedal, da bodo ob njegovi zmagi vsi imeli višje plače ter da bo odločno skrajšal čakalne vrste v zdravstvu. Toda, zakaj tega Židan kot koalicijski partner Mira Cerarja ml. ni dosegel v zdajšnjem mandatu?

Vzemimo, da dobi premierski položaj in sestavi vlado z dosedanjima zaveznikoma Desus in SMC. Bolj ali manj ista ekipa naj bi zgolj zaradi njegovega premierstva ustvarila sanjske rezultate??? Ozrimo se na področje, kjer je kot minister kraljeval in s solzami v očeh napovedoval, da bo ustavil krčenje kmetijskih površin, ki so procentualno med najnižjimi v Evropi. Ko je premier s projektoma Magna in trasa koroške hitre ceste pogubil 200 hektarov najboljše plodne zemlje, ga Židan ni ustavil, kaj šele, da bi zagrozil z izstopom iz koalicije. Zdaj pa se postavlja kot pravljični junak, ki da bo sam poskrbel za višje plače vsega prebivalstva.

Koalicija SMC, SD in Desus je sploh izjemno ignorantska na področju uničevanja okolja. Pred tedni so se mnogi zgražali nad plavanjem orjaških količin plastike, ki naj bi iz Italije prišla v slovensko morje. A obenem popolni molk nad vestjo, da bo Slovenijo preplavila enormna količina odpadne embalaže, ki jo zavrže njeno prebivalstvo. Državi grozi 40 tisoč ton embalažnih odpadkov, ki presegajo sedanje kvote razgrajevanja. In kaj je storila vlada? Ne danes, že pred letom, dvema? Je vpeljala prepoved plastičnih vrečk, sprejela zakone, ki bi demotivirali podjetja, da vsak izdelek zavijejo v celofane in ovoje, ki kdaj presegajo volumen kupljenih predmetov?

Nič, pravzaprav manj kot nič. Najbolj krucialnega problema odpadkov, ki geometrijsko naraščajo iz leta v leto, še ni opazila. Potrebovala bi vsaj še en mandat.