Balkanska zanka

dr. Bogomir Kovač

25. 5. 2018  |  Mladina 21  |  Ekonomija

Sofijsko srečanje voditeljev članic EU je brez posebnega navdušenja, z diplomatsko rutino potrdilo evropsko perspektivo in projekt širitve na Zahodni Balkan. Hkrati pa so osrednjo pozornost in skrb zbudile ameriške sankcije proti Iranu in carine na izvoz iz EU. EU je sredi nove igre med političnimi imperiji, ne da bi sama želela postati geostrateška sila. Nemško vprašanje je oblikovalo njen položaj v 20. stoletju, balkansko pa bo nanj vplivalo v tem stoletju. Balkan vsebuje vse, česar EU doslej ni razumela pri sebi. Zato je evropska širitev na Balkan zalogaj, kjer se balkanska tragedija lahko spremeni v evropsko farso.

Dramatična evropska zgodovina 20. stoletja se je dejansko začela na Balkanu in kaže, da se bo usoda EU tu tudi končala. Balkan je stoletja parni lonec kultur, stičišče in trk imperijev, otomanskega, avstro-ogrskega in ruskega, Sarajevo je še danes »balkanski Jeruzalem«. Razpad imperijev je spodbudil nastanek treh državnih tvorb, dveh kraljevin (1918, 1929) in povojne socialistične Jugoslavije (1945). Nobena ni obstala. Razmerje med etničnimi skupinami, narodi in državami se je tod vseskozi mešalo, države so ustvarjale narode in obratno. Največji problem Balkana je zato razumevanje teh razlik, njihovo usklajevanje in iskanje skupnih stališč. Tega rebusa sedanja EU niti ne razume niti ga ni sposobna rešiti.

Sofijska deklaracija (17. maj 2018) je še vedno sporazum med 28 članicami in šestimi partnericami, kot so jih v politični stiski poimenovali. Zapleta se že pri podpisnicah. Velika Britanija je tu, čeprav izstopa, Kosovo pri petih članicah EU ni priznano kot država, BiH dejansko nima prave državne identitete, Makedonija nima uradnega imena. Preboj Balkana ovira trikratni evropski »ne« (širitvi unije, spremembi proračuna, novi pogodbi). EU v Sofijski deklaraciji postavlja tri prioritete z vidika EU in pet temeljnih usmeritev, ki zadevajo vladavino prava in človekovih pravic, boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu, dobro upravljanje države in strukturne reforme. Toda te vrednote so stara sekularna religija Zahoda, ki povsod izgublja bitke.

Izhodiščne predpostavke Sofijske deklaracije pa so nerešljive. Regionalne stabilnosti, dobrososedskih odnosov ter rešitev medsebojnih nove kandidatke ne zmorejo zagotoviti. Priložnost reformiranja postsocialistične Jugoslavije je zapravljena. Argumentov za njen razpad je danes približno toliko kot za njeno morebitno tranzicijo. Zagotovo pa je lepljenje Balkana brez nje danes težje, kot bi bilo z njo. Toda to je danes anatema, še posebej v Sloveniji in na Hrvaškem. Edina možnost je, da EU teh šest kandidatk sprejme v paketu, po hitrem postopku, brez posebnih pogojev in zunaj dosedanjih pravil. Potem pa poskuša od znotraj »proizvesti« njihovo političnoekonomsko normalo. Tvegano in negotovo početje, toda vse drugo so še nevarnejše iluzije. Erdogan je tri dni po sofijskem srečanju priredil predvolilni turški shod za vso Evropo v Sarajevu. Jasnejšega sporočila EU ni mogla dobiti. Zato je zavlačevanje najslabša rešitev. Balkan je treba evropeizirati, še preden se EU do kraja balkanizira.

V tem je »balkansko vprašanje« na koncu širitvenih procesov EU podobno nemškemu na njenem začetku. Nemčijo so po drugi svetovni vojni zamejili na tri načine. Omejili so njeno suverenost (vojska), jo politično integrirali (EU) in ekonomsko razvili (Marshallov plan). Hegemonistično naravo Nemčije so preprosto obšli. Svojo identiteto je tako gradila med lastnimi zločini v Auschwitzu in ameriškim nad Dresdnom, iz česar je potem zrasla njena »Stabilitatskultur«. V nasprotju z Nemčijo in njenim sindromom izgubljene hegemonije Balkan trpi na stičišču imperijev. Razlika med imperiji in državami je preprosto v sposobnosti formiranja državnih tvorb. Države se konstituirajo navznoter, imperiji navzven. Država gradi meje svoje političnoekonomske suverenosti, imperiji jih nimajo, v boju za prostor se na obrobjih vedno drobijo, razpadajo in propadajo. Zato na Balkanu nikoli ni bilo stabilnih državnih tvorb. Despotizem je dober za narode brez jasnih identitet (Montesque), zato so tod cvetele avtoritarne ureditve in ne demokratski režimi. In na koncu, v tem brezpravnem političnem loncu se ljudje čutijo opeharjene, ker država ni pravična. To je na koncu pokopalo tudi drugo Jugoslavijo in njene sedanje naslednice.

Evropa je v reševanje nemškega vprašanja vložila veliko političnega in ekonomskega kapitala. Podobno bi moralo veljati tudi za Balkan. V Nemčiji se je evropska naložba obrestovala, morda se izide tudi zdaj. Balkanizacija je neskončno etnično drobljenje držav, ki niso sposobne proizvesti stabilne oblasti in razvoja, pravičnosti in blaginje. Zato je tod kriza zaupanja in legitimnosti permanentna, vojne pa so občasna rešitev. Toda prav to balkansko ogledalo je za EU odločilno. Balkanska mešanica držav ni nikoli našla ravnotežnega centra federalnih enot, EU se lomi ravno na tej osi. Na Balkanu ni mogoče konstituirati etničnih držav, od tod vojni genocidi, mirnodobne blokade, vključno z iluzijami zamenjave ozemelj in ljudi (Srbija, Kosovo, Bosna, celo Slovenija …). Toda tudi EU politično ni rešljiva znotraj standardnih prenosov suverenosti. Balkan lahko preživi v EU, če bo ta sposobna rešiti predmoderni problem balkanizacije. To pa ji lahko uspe, če bo sama sposobna urediti postmoderno politično unijo. EU potrebuje Balkan, da bi se radikalno politično reformirala.

EU brez politične unije ne more preživeti, Balkan brez EU vodi novo evropsko vojno. Nacionalna emancipacija je tu rešljiva s politično modernizacijo. Balkan je hkrati preizkus EU kot geopolitične sile. EU je razpeta med ZDA in Kitajsko, zato bo morala drugače ravnati z Rusijo in Iranom in se postaviti po robu norostim Trumpa. »American Way« postaja nova »Deutsche Weg«. Nobeno kosilo ni več zastonj, niti na Baščaršiji ne.