Iz votlega v prazno

dr. Bogomir Kovač

1. 6. 2018  |  Mladina 22  |  Ekonomija

Slovenska politična predvolilna aritmetika v supervolilnem letu 2018 kaže evropski obraz, negotovi izidi, težavna povolilna kombinatorika, votla vsebina. Politični prostor se je razcepil na levi sredini in skoncentriral na desnici. Volilnega čudeža SMC pred štirimi leti ni mogoče ponoviti, zato je povolilnih političnih kombinacij veliko. Nihče ni ponudil oprijemljivega razvojnega zasuka države, doma in v svetu, na ekonomskem in političnem področju. Predvolilni čas je prinesel zgolj obilje novih političnih manipulacij, brez pravih ekonomskih temeljev in vzvodov. Beda ekonomskih obljub politično izpraznjenih elit, iz sedanjega votlega v novo prazno. Toda to je čar demokracije in svobode izbire.

Politični trendi v zadnjem mesecu dni jasno dokazujejo troje spoznanj. Prvo zadeva politični zemljevid Slovenije, drugo očitne političnoekonomske paradokse in tretje možne povolilne politične kombinacije. Začnimo s prvim. Delitev političnega prostora na levico in desnico je ostala podobna, le prerazdelitev na obeh polih je bistveno drugačna. Ločnice med obema še vedno ne določa tradicionalni razredni ekonomski položaj ali politična navezanost na cerkev, temveč predvsem odnos do partizanstva in kolaboracije med drugo svetovno vojno. Zato sta Šarec in Cerar na levici in ne drugod. Na levem polu se je zaradi idejne praznine in oportunizma SD razdrobila, na desni pa je zaradi dominacije SDS preživela zgolj NSi. Težava levice je torej politično povezovanje, desnice pa avtonomija in svoboda delovanja, kar je ravno nasprotno z ideologijami teh strank. Levico duši politična konkurenca, čeprav ekonomski pogosto nasprotuje. Desnico krasi politični monopol, čeprav prisega na ekonomski liberalizem. Od tod bi imela leva stran težavo s koalicijo razdrobljenih konkurenčnih strank, desnica pa s političnim oligopolom okoli Janše. Zato bo leva vlada politično nestabilna, desna pa se bo spotikala ob svojo legitimnost.

Političnoekonomski paradoksi gredo korak dlje. Tu se politika skrije za videzom drugačnega ekonomskega bistva in pristaja na licemerstvo in prazne rešitve. Zato volivci nikoli niso povsem gotovi, kaj mislijo ti politični komedijanti, toda sprejemajo njihovo igro in jo dejansko potrjujejo. Navidezno so navzven skeptični do politike, hkrati pa so prepričani, da jim vera vase daje oporo za prave odločitve. Simbolna učinkovitost volitev je torej v tem, koliko in kako verjamemo v lastno prepričanje, kako izbiramo, ne da bi prav dobro vedeli med čim. In kako s tem shajajo stranke in njihovi voditelji?

Pred štirimi leti je v parlament s 35 odstotki prišla stranka brez vsebine, namesto vizije in programov je ponujala novo etiko in kajpada nov znan obraz. Danes je jasno, da njeni ekonomski rezultati ne štejejo, bolj jo zaznamujejo rezilna žica na meji, zapleti z drugim tirom in kajpada polom z reformo zdravstva. Politična igra z etiko vladanja je napovedljiv polom, farsa je lahko grozljivejša od izhodiščne tragedije. Cerarjevi so glede na leto 2014 že vnaprej znani poraženci teh volitev. Če sta v tej krizi postala proletariat in prekarnost vsesplošna, zakaj ne zmaguje Levica, ki je najbližja poštenemu nagovoru ponižanih in razžaljenih državljanov? Nemoč političnega subjekta je del njenega nemogočega položaja, ko ponuja nekaj, česar dejansko ne more uresničiti. Za rešitev vsakdanjih težav ljudi zahteva spremembo sistema. Toda sistem je abstrakten in daleč, problemi konkretni in blizu, kapitalistični socializem je tod še manj prepričljiv kot socialni kapitalizem. Sredinske stranke (SD, SMC, LMŠ) rade obljubljajo blaginjo brez večje redistribucije, skratka, igra s pozitivno vsoto, vsi dobijo, nihče ne izgublja. Malo damo tu, malo vzamemo tam, toda sprememb, ki jih nihče ne občuti, niti ne opazimo. Slovita srednja ekonomska pot je dejansko politično brezpotje, zato socialdemokracija kot njena lastnica tone povsod, tudi pri nas.

Na drugi strani NSi rada združuje neoliberalno ekonomsko agendo s krščanskimi ideali dobre družbe, vmes se dobrika vrednotam cerkve in koketira s tradicionalnim liberalizmom. To leseno železo lažne morale ne more prav prepričati nikogar razen onih, ki verjamejo, da verjamejo, in teh nikoli ni dovolj. Janševa SDS je nekakšen »ancien régime« slovenske politike, dinastična navznoter, vzvišena navzven, monopolizira politični prostor in se avtokratsko ograjuje od drugih. Seveda je videti kot politični anahronizem, za nasprotnim videzom tujega bistva, kot antipod socializma, dejansko pa deluje kot stara komunistična falanga.

V tej zmešnjavi je povolilna politična kombinatorika videti kot igre na srečo. Te volitve bodo presenetile, ker ne bo presenečenja. Male stranke ostajajo na obrobju, morda uspe v imenu žensk Bratuškovi. Zanima jih državno financiranje, nič drugega, toda tu ostaja Jelinčič za vse edini profesor. SDS bo kot relativni zmagovalec vlekel niti tam, kjer lahko, z NSi in LMŠ. Kalkulacija z LMŠ na drugem mestu, ki bi sestavljala raznovrstno levosredinsko koalicijo, je blizu Jankovićevi usodi 2013. Obstaja velika verjetnost, da Slovenija doživi italijanski scenarij, dogovarjanje brez dogovora in nove volitve jeseni. Če se ne izide prva kalkulacija z Janšo, druga s Šarcem, tretja z dogovorom drugačnega mandatarja, lahko poseže vmes ustavno sodišče. Ustavni sodniki namreč presojajo našo nenavadno volilno zakonodajo, s politično intervencijo lahko presekajo povolilni kaos in nas jeseni napotijo na popravni izpit.

Politični kanibalizem in politične kohabitacije so del sedanjega volilnega sistema. Janše si ne želi večina strank in ljudi, toda nasmiha se mu zmaga, ker za zdaj dobro brzda svoje strasti. Slovita antijanševska koalicija je luknjičavo vedro, zato se lahko ponovi leto 2004. Toda brez panike, v Ljubljani bo orbanizacija cenejša kot v Budimpešti.