Kaj pa vlada AB2?

Vlado Miheljak

8. 6. 2018  |  Mladina 23  |  Dva leva

»Mislim, no, zresnimo se!«
— Janez Janša

Vedno sem govoril, da je (kajpak, bolj v političnih kot kliničnih kategorijah) Janša nor, ni pa neumen. Zdaj nisem več prepričan, da drugi del trditve drži. V mesecih pred volitvami in še zlasti v času kampanje je bilo jasno, da Janša zgolj skupaj s Toninovo NSi, ki je doživela relativni poraz prav zaradi zmanjševanja razlik glede SDS, ne bo mogel oblikovati koalicije. Da bo ljudska stranka zelo verjetno ostala zunaj, je bilo tudi jasno. Presenetil (najbrž tudi sebe) je edino Jelinčič, ki je spretno zajahal Janšev protibegunski in protihrvaški val. A vse skupaj je veliko premalo. Za sestavo koalicije bi potreboval »prebeg« nekoga, ki nagovarja levosredinsko oz. modalno volilno telo. In edini zmožen takšnega manevra ter razbremenjen kakršnihkoli apriornih zavez volilnemu telesu bi bil Šarec. Bi bil ... če ga ne bi Janša čisto iracionalno in taktično zgrešeno diskreditiral na enem zadnjih soočenj ter tako potisnil v kategorijo najbolj žolčnih nasprotnikov. S tem je spet potrdil svojo neobvladano škorpijonsko naravo (prispodobo je pred leti prvi uporabil Mile Šetinc) iz basni, ki jo sicer napačno pripisujejo Ezopu: žaba neplavalca škorpijona ponese čez reko in še pred ciljem vanj zabode svoje želo. Žaba v agoniji vpraša: »Zakaj si to storil, oba bova utonila?« Škorpijon ji odgovori: »Ne morem si pomagati, to je v moji naravi.« Prevedeno v notranjepolitični jezik: Sem Janez Janša, to je v moji naravi. Sicer pa so lepo lekcijo dobili tudi vsi tisti novinarji, ki so bolj sebe kot javnost pred volitvami prepričevali, češ, saj se je Janša spremenil. Da to ni tako, se je še pred koncem volilnega dne demonstriralo pred vrati strankarske centrale, na Trstenjakovi. Novinarje so najprej ponižujoče pustili čakati pred vrati, potem pa so jih selektivno spuščali na dvorišče. In namesto da bi se skupno in solidarno umaknili ter ignorirali srečanje z »zmagovalci«, so ponižno vstopali, kakor so jih in če so jih spustili. Sicer pa je neizmerno lakajsko naravo tik pred zaključkom povolilne oddaje še enkrat demonstrirala nacionalka. Sogovornike so prekinili, da so lahko spustili v eter izjavo Urške Bačovnik. Urška kdo? Urška kaj? Gospa, ki sama poudarja, da se v politična vprašanja ne meša, da ne svetuje svojemu Janezu, je dobila priložnost povedati, kako je nanj ponosna. Ker pri nas nimamo instituta prve dame, bi bilo zanimivo slišati uredniško pojasnilo motiva.

Sicer pa tako sproščenega čakanja volilnih izidov levoliberalna Slovenija še ni doživela. Res je sicer, da je bilo zaradi tokratne velike izenačenosti kar štirih strank, ki glavnino svojega deleža pobirajo v levoliberalnem volilnem telesu, že dolgo jasno, da bo relativni zmagovalec Janša, a prav tako je bilo že dolgo jasno, da bo izoliran na izrazito manjšinskem deležu celotnega volilnega telesa. Tudi ko je, po zaporednih izgubah volitev v zadnjem trenutku, tokrat končno postal relativni zmagovalec, za desnico ni rešitev, ampak problem. Z njim desnica preprosto ne more na oblast. In tudi »fenomen Pucko« se tokrat skorajda ne more zgoditi, ker bi teh puckov Janša potreboval za eno veliko stranko (9 do 10).

Različne ideje vlade narodne enotnosti, transpolitičnih koalicij ipd. so neumnost, ki jo trosijo tisti novinarji in razni gospodarstveniki, ki ne razumejo smisla in čara parlamentarne kompetitivne demokracije. Realna, ne pa tudi enostavna je možnost razmeroma široke koalicije strank ustavnega loka (SMŠ, SMC, SD, Levica, SAB, DeSUS). Kakšna lahko tudi izpade. Popolnoma zgrešena pa je tudi predpostavka, da je koalicija velikega števila strank bolj šibka, bolj ranljiva kot koalicija dveh, treh velikih. Lahko je ravno nasprotno. Ključni problem bodo pre/veliki »egoti« nosilcev največjih potencialnih strank koalicije. Kateri ima daljšega, bodo merili ne v centimetrih, ampak milimetrih. Sicer nimam ne mandata ne ambicij, da bi sestavljal koalicijo, a zdi se mi, da bi morali veliki igralci radikalno obrniti logiko mandatarstva. Da ne bi nobeden nič izgubil, ne ob vstopu v koalicijo ne ob končni bilanci ne/uspeha; da bi bili vsi participanti zmagovalci, razprava o dolžini pa bi bila prestavljena na boljše čase, bi bilo smiselno (kot to občasno naredijo Italijani in še kdo) ponuditi predsedovanje vlade šibkemu, a kompetentnemu. V tej možni levosredinski koaliciji bi bila taka »italijanska« rešitev morda Alenka Bratušek. Realno je med vsemi potencialnimi mandatarji daleč najbolj usposobljena za vodenje vlade. Tako »računovodsko« kot »psihološko«. O politiki vlade pa se tako ali tako predhodno dogovorijo in jo sproti usklajujejo po participaciji in moči deležniki. Seveda je Bratuškova s svojo vlado (2013–2014) v takratni izjemno zahtevni situaciji, gledano iz današnje perspektive, delala napake. A delal jih je v bolj ugodni situaciji tudi Cerar s kritjem koalicijskega partnerja Židana.

Vstop NSi (Šarčeva želja!) v dominantno levosredinsko koalicijo je po relativnem neuspehu malo verjeten, ker bi jih ranjene in ranljive zafrustrirani relativni zmagovalec volitev ob podpori RKC in desne civilne družbe razcefral.

Torej Levica? Levica sicer ne bi/bo mogla zastaviti celotne programske palete po principu aut-aut. Lahko pa zastavi minimalne pogoje, ki bi pomenili veliki premik. Verjetno ne bi bilo v tem trenutku v koalicijski pogodbi mogoče zahtevati in doseči dogovora za referendum o izstopu iz Nata. A do referenduma bo tokrat z veliko večjo verjetnostjo kot v prejšnjem sklicu lahko prišla v parlamentarni proceduri, če bo potrpežljivo čakala na pravi trenutek. Lahko pa primakne zahtevo po zvišanju minimalne plače, urejanju trga delovne sile (destimuliranje politike prekarnega zaposlovanja), preklicu namere iracionalnih investicij v nakupe novih oklepnikov. Brez težav bi morala znati izsiliti priznanje Palestine. Demontažo žične ograje na južni meji. Etc.