Iván János Janša

Vlado Miheljak

1. 6. 2018  |  Mladina 22  |  Dva leva

Kratki slovensko-madžarski slovar
za uslužbence in nameščence javnega sektorja:
žal mi je – sajnálom
bil sem v zmoti – tévedtem
ne bo se več zgodilo – soha többé nem fog megtörténni
razumem – értem
domoljubje – hazaszeretet
veleizdaja – hazaárulás
hvala mu – köszönöm neki
nevladne organizacije – nem kormányzati szervezetek
tuji agenti – külföldi ügynökök
mula – öszvér
kreditodajalec – hitelező
— (Veljati začne po objavi končnih neuradnih izidov volitev v DZ 2018)

Ni kaj, slovenski obramboslovec in politični filozof Janša nadgrajuje Hegla in Marxa. Saj veste, Hegel je svoj čas dejal, da se zgodovina ponavlja, Marx pa je izjavo cinično komentiral, da se res ponavlja – najprej kot tragedija, drugič kot farsa. Janša pa je slednjega korigiral: ne le drugič, tudi prvič kot farsa. Poglejte, ko so Janšo obremenili v t. i. aferi Patria, je tisoč-in-enkrat farsično obsesivno ponovil, da ga obtožujejo, da je dobil denar »na neznanem kraju, ob neznanem času in na neugotovljen način ...«. In sedaj, ko so ga ujeli, da si sposoja mafijski denar ali da morda celo prek mafijske finančne združbe pere lastne oz. strankine vire, je odgovoril, da so takoj, ko so ugotovili, da so v prekršku, denar vrnili, nakazali kreditodajalki. Kdaj? Kje? Na kateri račun? Tega nikakor ne razkrijejo: »Pač, na neznanem kraju, ob neznanem času in na neugotovljeni način.« Prvič je torej bila farsa, drugič pa – farsa. Ki pa očitno ima učinek. A ko se je in ker se je finančna transverzala Prijedor–Trstenjakova izjalovila, je Janševa SDS dobila tujo pomoč iz Madžarske. Seveda posredno. Z Orbánovimi »vlagatelji«, ki so vložili zajeten denar v komercialno popolnoma neperspektivna in neobetavna medija Nova24TV in Demokracija oziroma njihove izdajatelje. Vsega za več kot dva milijona evrov! Ta čas bi težko našli politično nemotiviranega vlagatelja, ki bi tolikšen znesek vložil v komercialno najbolj zanimive slovenske medije.

A kakorkoli. Janša nam vsak dan znova posreduje kakšno manipulacijo, malverzacijo, laž, poneverbo, goljufijo. Pa nič. V medijih ima poseben status. In ker so se, razen redkih izjem, tudi konkurentne politične stranke predale brez izstreljenega naboja, se je treba počasi pripravljati na življenje po volilni nedelji. Na hitro sem sestavil kratek slovensko-madžarski slovar za uslužbence in nameščence, ki se v ponedeljek morda znajdejo v stiski. A aktualna madžarščina je težka. Ne samo jezikovno gramatično, ampak tudi semantično. Besede imajo v madžarskem novoreku (tj. v Orbánovi eri) drugačen pomen kot pri nas. Denimo, slovenska beseda veleizdaja se ne prevaja standardno kot hazaárulás, ampak kot hazaszeretet, kar bi dobesedno pomenilo domoljubje. Ali denimo, nevladnim organizacijam (NGO) se v madžarskem novoreku ne reče dobesedno nem kormányzati szervezetek, ampak külföldi ügynökök, kar bi po naše pomenilo tuji agenti. Ali če rečeš po slovensko mula, se to ne prevaja dobesedno kot öszvér, ampak kot hitelező, kar bi pomenilo kreditodajalka itd. itd. Pač, jezik je živ organizem. Nikoli ga do konca ne poznaš in obvladaš.

Nekoč davno (leta 2011) sem v Dnevniku lansiral termin orbanizacija Slovenije. Termin je medtem ponarodel, a problem je ne le ostal, ampak je bolj akuten, kot je bil kdaj prej. Dejansko nam grozi nevarnost z vzhoda. Si predstavljate, da bi s finančnimi injekcijami Nemci, Avstrijci, Italijani ali, bog ne daj, Hrvati financirali politično kampanjo neke naše politične stranke? Kakšen halo bi bil! Zanimivo, Janša npr. nič ne reče o primernosti madžarskega vstopa v konzorcij drugega tira. A ker nihče ne vpraša, mu ni treba odgovarjati. No, ob tem je treba vzeti v bran Madžarsko in Madžare, ki so sami prva žrtev Orbánovega fašistoidnega režima in nas tudi sami opozarjajo na nevarnost njegovega vmešavanja v naše volitve. Nobenih negativnih sentimentov proti lepi deželi, njeni bogati kulturi ne uprizarjamo. Pač, Madžarska ni samo Orbán, je tudi Ferenc Puskás, István Szabó, Béla Tarr, Béla Bartók, Ágnes Heller, Imre Lakatos, Georg Lukács, Marcel Lajos Breuer, Robert Capa, Péter Esterházy, György Konrád, Magda Szabó ...Pač, vsaki družini se lahko zgodi. Tudi v kulturno najbogatejših.

A kakorkoli. Treba se bo odločiti. Iti na volitve in izbrati stranko, ker abstinenca direktno nagrajuje Orbánovega emisarja v Sloveniji. Izbira med generalno levimi in desnimi strankami ni težavna, saj celo NSi, manj radikalna stranka, kot je SDS, odpira doslej skrbno zaklenjeno Pandorino skrinjico 55. člena ustave. In to ravno v času, ko je še celo konservativna Irska po uzakonitvi istospolnih porok presekala anahrono dolgoletno prepoved splava. A problem strank, ki nagovarjajo levo volilno telo, ostaja. Najprej so denimo Šarčevi izvajali nekakšen salto mortale, češ da bi morebiti šli v koalicijo s SDS. Ne pa z Janšo. Kakšno sprenevedanje! Je potemtakem SDS z Grimsom primernejša? No, sedaj so le nekako izdavili, da ne bodo šli s SDS in radikalno desnico v koalicijo. Upajmo, da res. SMC se je z mnogimi stališči in neodločnostmi še v času mandata diskreditirala. Denimo z omahovanjem in dvoumnimi izjavami ob družinskem zakonu. In pred dnevi se je »zmotila«, češ da je pod določenimi pogoji smrtna kazen sprejemljiva. No, tako se ne da zmotiti, lahko pa iz preračunljivosti hitro spremeniš mnenje, če presodiš, da ni donosno.

O. K. Ostane Levica. Letos jo bom volil. O Levici sem doslej sicer izrekel in zapisal mnogo kritik. In ne morem, ne želim jih poljubno razveljaviti, pozabiti, spregledati.

A kakorkoli. Levica bo v naslednji legislaturi vendarle bolj ko ne edina dosledno odpirala vprašanja Palestine, izstopa iz Nata, ohranjanja javnega šolstva, zdravstva, kulturne produkcije, delavskega dostojanstva, človekovih pravic, avtonomije slovenske mednarodne politike ... In navsezadnje tudi to ni malo.

Sicer pa, kritični demokrat gre na volitve vselej s ščipalko na nosu.