Plastika

dr. Bogomir Kovač

8. 6. 2018  |  Mladina 23  |  Ekonomija

Svetovni dan varstva okolja je letos posvečen globalnemu onesnaženju s plastiko. Toda svetovni dan okolja (5. junij) in svetovni dan oceanov (8. junij) sta letos povezana na nenavaden način. Onesnaženje s plastičnimi odpadki je ravno v morju doseglo dramatične razsežnosti. Leta 2050 bo tod več plastike kot rib. Plastika je ključen del stare ogljične družbe, sodobne industrializacije in urbanizacije. Usodnost njenega onesnaženja je primerljiva s podnebnimi spremembami. Posega v vse pore naravnih sistemov in povzroča obstoju živih bitij nevidno škodo. Plastika je preprosto tihi ubijalec planeta. Ekonomika te plastične dobe je grozljiva, žal ostaja brez prave politične pozornosti. Tudi Slovenija se duši pod tonami neprevzete komunalne embalaže, morje jo je pred mesecem dni naplavilo na obale. Praznovanje je lahko prisrčno, če je domače.

Gospodarska rast velja za ekonomski aksiom družbenega napredka, domala nezamenljiv cilj politikov in ekonomistov, zlasti ob cikličnih krizah. Toda tri dolge sence so nad to ekonomsko mano. Obstajajo meje rasti z vidika razpoložljivih naravnih virov, industrializacija (celo 4.0) in urbanizacija (zlasti mega mesta) pa povečujeta onesnaženje planeta. Gospodarska rast vodi do povečanja neenakega razvoja in neenakosti ljudi, blaginje za manjšino na račun uničevanja okolja in družbene neenakosti za večino. In ne nazadnje, zaradi nenehne rasti blaginje in potrošnje nismo nič bolj zadovoljna družba in večina ljudi nič bolj srečna. Nevzdržen model sedanje potrošnje nas bolj ogroža, kot pa nam koristi.

Na vso to skaljeno mitologijo rasti je leta 1972 opozorilo najprej poročilo Rimskega kluba »Meje rasti«. ZN pa so istega leta v Stockholmu razglasili 5. junij za svetovni dan okolja. Oboje opozarja na skupno ogrožanje planeta. Danes vemo, da se stare napovedi znanstvenikov MIT glede usodnih lomov trajnostnega razvoja uresničujejo. Zato ZN želijo politično ekološko ozavestiti svet, opozoriti na stanje planeta (dan Zemlje) ali njegovo onesnaženje (dan varstva okolja). Sklep pa je jasen. Princip neomejene gospodarske rasti je okoljsko netrajnosten in družbeno nevzdržen. Blaginjo ljudi je mogoče doseči z drugačnim pristopom in nižjo rastjo.

Zadnjih sto let si sodobne industrije in najrazličnejših izdelkov ne moremo predstavljati brez sintetičnih polimerov. Plastika zaradi svojih kemičnih in fizikalnih lastnosti dejansko določa sodoben način življenja ljudi. Izjemna uporabnost plastike je podkrepljena tudi z ekonomiko, nizkimi stroški in dobrimi profitnimi maržami. Zato se letna proizvodnja plastike zadnjih šestdeset let nenehno povečuje. Danes znaša na leto okoli 340 milijonov ton, prihodki industrije plastike znašajo 750 milijard USD. Od začetka petdesetih let smo proizvedli več kot devet milijard ton plastike. Slabo desetino smo reciklirali, večina plastike pa razpada v naravi okoli nas. Tako se ta tehnološki, tržni in ekonomski čudež spreminja v ekološko moro. Plastika je namreč nerazgradljiva, njena nevarnost tiči v razpadanju na mikrodelce. Ti usodno napadajo vse obstoječe ekosisteme, zlasti živalski svet v morju in tudi zdravje ljudi. Naša usoda je v 21. stoletju tako vse bolj »plastična«.

Osrednje gonilno kolo plastične industrije je embalažna plastika (42 odstotkov), več kot polovico jo zavržemo. V reciklažnem krogu produkcija plastike zavzema okoli osem odstotkov globalne naftne proizvodnje, njena proizvodnja je povezana z izpusti, največji problem pa so odpadki, zlasti v oceanih. Vsako leto odložimo v morje od 10 do 15 milijonov ton plastike. Po ocenah bo njena skupna teža sredi stoletja presegla težo rib, morski tokovi oblikujejo plavajoče otoke odpadne plastike v Pacifiku, po površni primerljivi s Slovenijo ali Avstrijo. Ekološki in socialni stroški plastične embalaže so danes okoli 140 milijard USD, kar ni veliko glede na nekatere druge onesnaževalce (kmetijstvo, na primer 3000 milijard USD). Toda nihče za zdaj ne more prav oceniti, kaj pomeni mikroplastika v ribah in na naših krožnikih, kako vpliva na zdravje ljudi in reprodukcijo 400 ogroženih vrst morskih živali. Plastika je nevarna, kadar je nevidna.

UNEP na ekološke fenomene onesnaževanja s plastiko opozarja že skoraj deset let, prva merjenja plastičnega onesnaženja v morju imamo več kot štirideset let. Več kot polovico embalažne plastike proizvedejo in odložijo v Aziji, kjer je stopnja reciklaže in krožnega gospodarjenja razmeroma nizka. Seveda nobeno kosilo ni zastonj. Plastiki se preprosto ne moremo odreči, recikliranje lahko izboljšamo, nadomestni materiali pa imajo lahko slabši ogljični odtis. Nova plastična ekonomika zadeva vire, proizvodnjo, potrošnjo in recikliranje plastike. Izhodišče krožnega gospodarstva je, da plastika ne sme postati prosti odpadek, da je del procesnih rešitev, poslovnih in tržnih standardov, novih potrošnih navad in državnih protokolov, tudi mednarodnih sporazumov. Zato so rešitve težavne in omejene.

Slovenija se s komunalno odpadno embalažo ukvarja celo desetletje. Vsiljen evropski sistem, medobčinska kakofonija interesov in zmedeni uradniki na MOP v Ljubljani so reči povsem zavozili. Odlagališč in recikliranja nismo uredili, vmesne pooblaščene družbe manipulirajo med trgom in državo, odpadna plastika pa se kopiči in kakopak nihče ni odgovoren. Slaba zakonodaja, napačno načrtovanje in naše večne igre javno-zasebnih partnerstev, tudi sodišč. Slovenski problem z embalažo je politične narave.

Dobi plastike se ne moremo odreči, lahko pa jo spremenimo. Vsak zase lahko premisli svoj plastični odtis, zmanjša uporabo in rabo plastike, poveča recikliranje, pobere odloženo plastiko v naravi. Sprva gre za zavestno akcijo, kasneje za novo normalo. Žal pa se naši plastificirani politiki zanašajo na volilno reciklažo. Škoda, odpadna politična embalaža spada na smetišče zgodovine.