Crimen maiestatis

Janko Lorenci

15. 6. 2018  |  Mladina 24  |  Kolumna

Zdaj je to že znana zgodba. Protagonist, vrhovni in prej ustavni sodnik dr. Jan Zobec, jo je opisal tako: policist me je »med dvigalom in stopniščem napadel, me trdo prijel za nadlaket, me pri tem tudi verbalno poniževal in žalil ter me odvlekel proti vhodu v sodno stavbo – vse samo zato, ker nisem ponižno vstopil in se podvrgel natančnemu osebnemu pregledu, ampak sem odločno zakorakal proti dvigalu«.

Nacionalna TV je nedavno prikazala videoposnetek dogodka. Neprimerno bolj miroljuben prizor kaže. A Zobec ostaja pri svojem, še bolj se je razkuril in grozi, da bo zadevo internacionaliziral.

Pomembno je, da morajo skozi preverjanje pri glavnem vhodu vsi, ki pridejo na sodišče, od a do ž. To se zdi normalen varnostni ukrep v veliki stavbi, kjer dela veliko ljudi, kjer sodijo tudi nevarnim kriminalcem, pred katero od časa do časa razgrajajo Janševi aktivisti. Vse to v času, ko ima varnostnika že vsaka štacuna.

Obstaja tudi službeni vhod za zaposlene, ki ga navadno uporabljajo sodniki in drugi. Detektorja tam ni. A Zobec je kritičnega dne skupaj s še enim vrhovnim sodnikom vstopil skozi glavni vhod. Detektor je zapiskal, toda Zobec je odmahnil in šel naprej. Zato ga je policist dohitel in ustavil. Drugi sodnik se je mirno dal pregledati.

Človek, ki tako pretirano opiše dogodek, ki bi moral biti rutinski, se najbrž ima za zelo posebnega. Naj gre za veličavnostno motnjo ali kaj drugega, tako obnašanje tepta tiste finese in občutljivosti, ki jih od sodstva sicer zahteva Zobec.

Dobro, je pač tak. Bolj dvignemo obrvi, ker so Zobca, potem ko so ga mediji v glavnem ošteli, vzeli v bran trije pravniški doktorji, A . Teršek, M. Avbelj in J. L. Černič. Teršek je zapisal: »Zanima me samo še eno vprašanje, ki je temeljno in odločilno. Dogodek, arhiviran tudi s posnetkom, jasno in nedvoumno prikazuje arbitrarno oblastno držo, izvajano s policijsko vlogo ob glavnem vhodu na sodišče. Nesprejemljivo je, da se sodnika vrhovnega sodišča zaustavi tako, kot je bil zaustavljen, dotakne, kot je bil dotaknjen, in obravnava, kot je bil obravnavan.« Ne gre za varnostno vprašanje, piše Teršek, ampak izključno »za oblastno arbitrarnost, gospodovanje policista ...« In ljudje, nadaljuje Teršek, so nagnjeni k podrejanju sleherni obliki gole avtoritarnosti, »enakost vidijo v enakem gospodovanju nad vsakomer in v dolžnosti vsakogar, da se vselej in brez spraševanja po razlogu ponižno prikloni komurkoli v vlogi oblasti. Tudi zato pri nas ni etike svobode, demokracije in vladavine prava.«

Hm, ali smo gledali isti posnetek ali dva različna? Ali res živimo v postfaktičnem svetu, ki se ne meni za dejstva (posnetek), če mu niso všeč. Teršek mogočno prenapenja lok in za Zobca zahteva vsakršno nedotakljivost. Če tu ne gre za banalno medsebojno podporo znanih pravnikov, gre vsaj za miselnost o lastni ekskluzivnosti, večvrednosti, statusu pravnih polbogov.

To bi bil njihov osebni problem, ko ne bi šlo za dokaj vplivne pravnike, ki zlahka prihajajo tudi v medije in krojijo stališča javnosti. Sveti trojici ne gre počez odrekati pozitivnega nastopanja. A včasih je odlično, če molčiš. Marsikaj o slepi pokornosti slovenskega duha do oblasti drži (marsikaj jo tudi zanika), toda delati v tem primeru iz Zobca borca proti tej nacionalni karakteristiki, je smešno in sprevrženo. Teršek ga slika kot človeka, ki se upira odvečnim pravilom (pregledu), avtoritarnosti sistema, ki ga pooseblja policist, in ponižnosti slovenskega duha. Toda kdo je bil v resnici šibek in ogrožen v tistem paru na videoposnetku – sodni policist ali vrhovni sodnik? Policist bi lahko zaradi Zobčevega egoviharja izgubil službo, če ga ne bi podprl njegov vrhovni nadrejeni.

In po Terškovi logiki se je tisti drugi sodnik, ki se je dal pregledati, ponižno klanjal avtoritarnosti sistema.

V tem primeru ga je lomila sodna institucija sama – vrhovno sodišče. Najprej seveda Zobec, a tudi predsednik sodišča Florjančič. Namesto da bi si najprej ogledal posnetek in Zobca opomnil, je verjel njegovemu grozovitemu opisu. Potem je vrhovno sodišče posnetek nekaj mesecev skrivalo in v javnost je prišel šele s posredovanjem informacijske pooblaščenke. No, Florjančič je zdaj vendarle zahteval, da se Zobec policistu opraviči.

Sodstvu vse skupaj škodi. Javnost si lahko znova mrmra: sebi, bogatim, vplivnim in agresivnim, prizanašajo, kurje tatove obsojajo. Težave same s seboj imajo tudi druge ustanove. US je Janši podelilo poseben status že s tem, da je izločilo sodnico, ki ga je obsodila na prvi stopnji. BS je guvernerju Jazbecu proti lastnim pravilom izplačala odškodnino, čeprav gre za enega večjih škodljivcev povojne Slovenije. GZ ne migne proti nori razprodaji podjetij in niti za mišjo kocino ne vidi prek ozkih interesov menedžerjev in podjetnikov. Predsednik države tudi po volitvah odkrito navija za Janšo. Itd. itd.

Te in mnoge druge ustanove (tudi večina medijev) niso sposobne samočiščenja in samorefleksije. Pogosto so nesrečen rezultat kvarnega poseganja politike ali lastnikov in notranjega oportunizma ali nemoči kolektivov. Ti so radi oportunistični, lažno cehovsko solidarni, tolerantni do lastnih agresivcev in kolaborantov. Namesto da bi take ljudi izločili, se počasi zastrupljajo sami. Prek njih pa vsa družba.

Zobec velja za odličnega civilista. A kaj pomaga strokovnost, če si tako bolestno ohol, da se ti zdi, da je policist, ki se te dotakne, ker mu to nalaga služba, zagrešil crimen maiestatis (žalitev veličanstva). Njegovo in njegovih podpornikov ravnanje v tem primeru lepo odraža duha časa z vladajočo ideologijo spodbujane neenakosti, agresivnosti, negotovosti, postfaktičnosti. Vse to je sprto s samim bistvom prava.