Grožnja in priložnost

Janko Lorenci

8. 6. 2018  |  Mladina 23  |  Kolumna

Janša je pričakovano zmagal, a zlepa ne bo sestavil koalicije. Leva (liberalna) sredina jo na papirju lahko spravi skupaj, a tudi to bo težavno opravilo. Čaka nas nekaj negotovih, napetih tednov ali celo mesecev političnega kupčkanja. Katastrofe ni; koalicije s težavo lepijo tudi drugod, imamo pa tudi vlado za tekoče posle in kar dober ekonomski položaj.

Na splošno se bo iz nedeljskih volitev težko izcimilo kaj dobrega. Ni pa nemogoče.

Ponuja se več možnih, a v glavnem problematičnih razpletov. Prvi: Janša dobi mandat, ne more sestaviti koalicije, ker nobena od kritičnih strank ne prelomi obljube o nesodelovanju z njim. Mandatar postane Šarec in koalicijo nekako sestavi. To bi bila pisana tvorba dokaj mozaične usmeritve z neizkušenim premierom.

Naslednja možnost: tudi Šarcu ne uspe, nekdo iz tabora protijanševske fronte se »žrtvuje za Slovenijo« ali pa k Janši prebegne nekaj poslancev iz različnih strank. Dobimo vlado z veliko premočjo SDS, ki kmalu odvrže krotko predvolilno masko. Janša na oblasti ne bi izvedel puča, a bi potiskal Slovenijo v močvirje svojega sveta. A tudi ta koalicija bi bila krhka že zato, ker bi prebežnikovi stranki grozil razkol.

Naslednja možnost so nove volitve. Najverjetneje bi prinesle podobno zagaten položaj kot sedanje. Lahko pa bi še okrepile SDS, morda tudi Levico.

Že je slišati tudi pozive k veliki koaliciji, ker da potrebujemo močno in stabilno vlado. No, močne in stabilne vlade imajo tudi Rusija, Madžarska, Kitajska, Filipini. So tudi demokratične in v korist večine? S slovensko veliko koalicijo, za katero že navijajo vsi odkriti in skriti janševci, bi bil križ. Po eni strani bi dala polno legitimnost SDS, skrajni desnici, ki vodi državo proč od pravnosti, demokracije in socialnosti. Velika koalicija je lahko pozitivna le, če je ne samo stabilna, ampak tudi demokratična in socialna. Približek temu bi lahko hipotetično prinesla uravnotežena sestava, v kateri bi bili poleg SDS tudi SD ali SMC in pa Levica. A nastanek take vlade bi bil miracolo, čudež. To je slaba ideja, v bistvu reševanje vojaka Janše.

Vse skupaj pomeni, da smo v rahli godlji. V tak položaj nas je pripeljala predvsem etablirana politika. Ne samo ona, ampak tudi zmedeni mediji, neštevilni lobiji in dobršen del gospodarstva. Ali je njegova predstavnica, gospodarska zbornica, sploh še za demokracijo in socialno državo? Se sploh zaveda, da s slabo prikrito podporo Janši in pritiski za krčenje socialnosti tolče po demokraciji? Tudi če se zaveda, se ji fučka.

Najodgovornejša za sedanjo slepo ulico je vendarle politika. Polagoma se je diferencirala tako, da je en njen del (SDS) naposled postal skrajna desnica, drugi pa značilna, vedno bolj razdrobljena liberalna (leva) sredina, ki tudi pod vplivom

EU sprejema neoliberalizem, tako neti nezadovoljstvo in apatičnost množic in s tem sproti oživlja SDS. Močnejše nove stranke ta klavrni vzorec leve sredine posnemajo in temu srku je ušla samo Levica.

Tako smo se tudi v Sloveniji znašli v zanki, podobni italijanskemu ali kar evropskemu ekonomsko-političnemu glavnemu toku. Ta tok maliči družbe, najeda EU, jo dela še bolj podložno Ameriki, ki kaotizira svet in med drugim povzroča valove begunstva in terorizma, na katerih jahajo popekstremisti. Krog se zapira.

A stokanje ne pomaga. Iz volitev gre potegniti najmanj slabo varianto. To se kljub vsemu zdi koalicija leve sredine. Vsaj na papirju bi nastala laže kot koalicija pod vodstvom Janše in kljub svojim predvidljivim slabostim bi bila za Slovenijo koristnejša, vsekakor pa manj nevarna. Brez resnih kompromisov vseh kandidatk ne more ne zaživeti ne obstati. Skupaj bi jo lahko, poleg želje po oblasti in vplivu, držala tudi zavest, da bi jo hiter ali klavrn propad skupaj z vsemi članicami odplaknil za vekomaj. Potem nas bi skoraj neizbežno zajahal Janša.

Zmerna politika se je glede naše skrajne desnice zbudila zelo pozno, a naposled se je. To je v njihovo sramoto težko reči za večino medijev. Če bi bil odpor – v bistvu obramba demokracije in elementarne politične spodobnosti – zgodnejši in močnejši, če bi se prej jasno reklo, da je cesar nag, Janša ne bi niti približno dosegel take zmage. Zdaj bomo pri strankah zavračanja videli, ali je bila to res streznitev. Bleferji bodo že srednjeročno zamočili.

V vsakem primeru so volitve za zmerno politiko dramatično svarilo, da ta država nujno potrebuje zasuk stran od vedno bolj surove družbe, proč od podrejenosti politike brezčutnemu kapitalu in neznosne tolerance do političnega ekstremizma. Te volitve so lahko tudi cezura: po dolgem toleriranem pogrezanju v janšizem in krčenje socialnosti so ustvarile dvorezen položaj. Postrežejo nam lahko z vladavino skrajne desnice, ustvarile pa so tudi konstelacijo, ki omogoča prelom s pogrezanjem. Pred koalicijo zavračanja je velika odgovornost, težaven problem, a tudi priložnost. Če jo bodo zapravile, ne sestavile resno mišljene koalicije, prebegnile k Janši ali dopustile predčasne volitve, bodo to plačale.

A tudi če bi se Janša znova povzpel na oblast, ni razlogov za obup. Ranljiv ostaja že zaradi koalicijske narave vsake vlade, do višegrajskega imitatorja se ohlajajo vrhovi EU, predvsem pa mu ostro nasprotuje velika večina volivcev. Levi sredini kot celoti so dali bistveno več glasov kot skrajni desnici in tudi to daje zmerni politiki jasen mandat za zavračanje Janše. A če zmerna politika zakocka priložnost za prevzem oblasti, se bo morala ta večina s pomočjo civilne družbe, sindikatov, morda tudi nove krize... zganiti. Kot je nekoč Janšo upravičeno dvignila, ga je pred leti z vstajami enako upravičeno pokopala. Bo treba vajo ponoviti?