Minimum idealov

Janko Lorenci

22. 6. 2018  |  Mladina 25  |  Kolumna

Migracije so čustveno močna in aktualna beseda. Ljudi silijo vanje vojne, revščina, želja po boljšem življenju in tudi že ekološke stiske. V deželah, kamor pljuskajo valovi prišlekov, so ti dojemani predvsem kot težava. Zato se vsa Evropa, ena izmed tarč priseljevanja, postopoma, a nezadržno zapira. Meje so vse bolj zastražene, priseljevalna zakonodaja vse strožja. Ta proces se bo očitno nadaljeval, toda konstanta je tudi migracijski pritisk. Če bi se zadnji veliki begunski val ponovil z enako močjo, bi zapiranje utegnilo postati skrajno surovo.

Migracije so povsod politični eksploziv. Kljub razmeroma majhnemu obsegu že na veliko preurejajo evropsko politično prizorišče. To kaže na vznemirljivo moč migracijskega vprašanja, a tudi na nestabilnost evropskih družb. Zanjo je najbolj kriva za zdaj še prevladujoča leva in desna sredinska politika, tista, ki dopušča naraščajočo neenakost, negotovost, občutek večine, da je ureditev krivična, prihodnost pa nevarna. V tem osnovnem okviru se budijo atavizmi, tudi odpor do migrantov tujcev. Na njem jahajo, ga podžigajo in se krepijo populisti in skrajna desnica, sredina pa izgublja volivce.

Na spolzkem terenu migracij praviloma izgublja tudi alternativna, do neoliberalizma in kapitalizma kritična levica. Glede priseljevanja se v glavnem zavzema za odprte meje ali pa z nejasnostjo dopušča take razlage. Nemška Die Linke se je prav v zvezi s priseljevanjem resno razklala.

Migracijska problematika je težavna povsod, tudi pri nas. Dejstvo je, da so preštevilni priseljenci tekmeci na trgu dela in breme za socialne sklade, potencialno pa tudi varnostno vprašanje. Migrantom, ki jih sprejmemo, res pomagamo, položaj njihovih domovin pa kvečjemu slabšamo, saj iz njih beži tudi srednji, izobraženi sloj. Predvsem pa si je treba priznati, da je intenzivno priseljevanje vir dokaj razširjenega nelagodja. To je zgodovinska konstanta. Pritisk na Evropo je in bo močan. Če bi se povsem odprla, bi – to je že jasno videti – prevladale destruktivne in avtoritarne reakcije in meje bi se hermetično zaprle. V bolj umirjenem ozračju – ki ga žal ni na vidiku – pa bi lahko Evropa brez večjih krčev sprejela precej več migrantov, kot jih je že.

Povojna Slovenija je dokaj mirno prenesla obilno priseljevanje iz Juge v času socialistične industrializacije, pa tudi begunce iz postjugoslovanskih vojn. Zdaj – v demokraciji in kapitalizmu – doživljamo migracijski pritisk veliko bolj stresno. Najbrž zaradi omenjene negotovosti družbe, kulturne različnosti sedanjih migrantov in hujskanja, ki ga včasih ni bilo. Begunski val iz leta 2015 je seveda zajahala zlasti SDS, vladajoča koalicija pa je ravnala tako, da je bila bliže višegrajski zaprtosti kot (takratni) nemški odprtosti. Pri tem pa migranti takrat in zdaj pri nas sploh nočejo ostati. Tudi begunski žep zlepa ne bomo.

Skratka, migracijski strahovi so ta čas močno pretirani. Gledano scela, so nam migracije doslej prinesle več koristi kot škode. Koliko dragocenih posameznikov brez priseljevanja ne bi živelo tu! Sedanji migranti in begunci so le kapljica v morju naših domorodnih težav. Vendar so, kot rečeno, eksplozivna psihološko-politična tema. Šok leta 2015 je pustil nekaj trajnih sledov in plodna tla za paniciranje trde desnice.

Zdravilo za to je najprej trezen pogovor o migracijski problematiki, njenih minusih, a tudi plusih. O ograji, kvotah, vplivu na trg dela, demografijo ... Samo tak diskurz, podprt s podatki in številkami, lahko tematiko iztrga iz objema ekstremistov in ozračja strahov, negotovosti, predsodkov in včasih tudi idealiziranja. Išče se razumna srednja pot med ekstremoma popolne zaprtosti in popolne odprtosti. Narekujejo jo humanost in utilitarni razlogi. Hermetična zapora za migrante, ki smo ji nevarno blizu, bi pomenila, da se zapiramo v zatohli, neracionalni svet hujskanja, frustracij in mrzlih čustev. Brez minimuma idealov je težko ostati normalen.

Ta čas se opotekamo v protislovnem trikotniku strahu pred migranti, potrebe po tujih delavcih in lastnih demografskih težav. Zaradi nerazčiščenega odnosa do migracij ne znamo izkoristiti njihovih prednosti, njihove grožnje pa slikamo v najbolj črnih barvah – oboje v lastno škodo. S to zmedo v glavi še hitreje drsimo v začarani krog ekstenzivnega razvoja, samomorilskega razprodajanja podjetij, pretiranega zategovanja pasu a la Merkel, zanemarjanja javnih služb, politike nizkih plač, ki prinaša gospodarstvu visoke dobičke in poganja izvoz, a nas v isti sapi siromaši (npr. z izseljevanjem).

Vse to je voda na mlin ksenofobov in avtokratov. Ponavljamo: migracije imajo pluse in minuse in nanje se je mogoče odzvati panično in ksenofobno ali razsvetljeno, racionalno. Bolj ko je družba nesamozavestna, socialno neenaka, negotova, bolj so reakcije bolestne. In laže je frustracije tukajšnjih šibkih in nemočnih preusmeriti proti še šibkejšim in bolj nemočnim – migrantom.

Stiska prihajajočih je praviloma neprimerno večja od stiske družb, ki jih začasno ali trajno gostijo. Pri tem staroselce paradoksalno zelo skrbi, da se sami slabo razmnožujejo, priseljenci bi jim prišli prav tudi kot delovna sila, a se jih kljub temu krčevito otepajo. Zato si je dobro zapomniti misel švicarskega zgodovinarja Patricka Kuryja: ali jemljemo migrante kot grožnjo ali priložnost, je najbolj odvisno od tega, kako o tem govorimo in politiziramo.

Mi o tem jecljamo, molčimo ali besnimo, kot besnijo in falzificirajo Janša in druščina. Tudi zato ne bi smeli dobiti take vlade. Sicer bomo po malem vsi migranti.