Strateška krutost

N'toko

22. 6. 2018  |  Mladina 25  |  Žive meje

Odgovori ameriških republikancev na novinarska vprašanja so iskreni. »Ja, otroke na meji ločujemo od staršev, je kaj narobe?« »Rečemo jim, da grejo pod tuš, in jih ne pripeljemo nazaj.« »Ja, v kletkah jih imamo zaprte, je kak problem?« »Zakon je zakon, kam bi pa prišli, če bi ga nehali spoštovati?« Republikanci ne olepšujejo situacije, ne pretvarjajo se, da bi bili nekaj, kar niso. Cel svet se sicer zgraža nad njihovim načrtnim ločevanjem migrantskih družin, pol Amerike se zvija v krčih od sramu, ampak nobenega razloga ni, da bi se opravičevali. Obljubili so, da bodo migrantom poslali močno sporočilo, in to tudi počnejo.

Meni se to sliši kot najbolj izčiščena oblika zla. Marsikomu se. Večini mojih facebook prijateljev na primer, pa mojim sosedom, pa Stevu Colbertu in celi vrsti politikov. »Kako smo prišli do sem?« se sprašujemo v en glas. »Kaj se je zgodilo z Ameriko, z Evropo, z Zahodom?« A vse naše zgražanje in klicanje k razumu bo na drugi strani ostalo brez odgovora. Kogar nismo s tisočimi zgodbami o utopljencih v Sredozemlju, ustreljenih otrocih na Balkanu, s portreti Aylana Kurdija in drugih žrtev prepričali o nehumanosti mejnega režima, ga tudi z otroki v teksaških kletkah ne bomo. Zaman bomo razlagali, da iskanje azila ni zločin, ampak legalen način prečkanja meje. In da je celo nezakonit vstop v državo zgolj majhen prekršek – nekje v rangu napačnega parkiranja –, ne pa razlog za zapiranje ljudi v koncentracijska taborišča. Brez učinka bomo vpili, da so tudi naši predniki prišli od nekod in da je celo Melanija Trump migrantka … Pozabimo. Oni verjamejo v svojo zgodbo, mi pa v svojo.

»Ampak kako smo prišli do sem?« Ne, niso bili samo desničarski populisti, ki so »uničili kulturo javnega dialoga«. Tudi pred Trumpom, Orbánom in ostalo ekipo smo živeli v krutih državah. V državah, ki so morale odpirati meje za kapital in hkrati zatirati gibanje svetovnega prebivalstva. Ustvarile so globalni trg, na katerem imajo nekateri možnost brezmejnega bogatenja, drugi pa so dosmrtno omejeni na razmere, v katerih so se po naključju rodili. Že ves čas je jasno, da tak sistem nikoli ne bo mogel zares delovati. Edino, kar ga vsaj za silo drži skupaj, je nasilje. Države so morale vzpostaviti brutalen sistem za zatiranje človeških ambicij – razsežne industrije krutosti, v katerih eichmannovski birokrati delajo nadure, da natuhtajo, kako narediti tujcem zahodno potovalno izkušnjo karseda peklensko.

Ta industrija je terjala tisoče žrtev in pomagala vzpostaviti milijardno tihotapsko ekonomijo, ne da bi zares dosegla svoje cilje – na koncu so se iregularne migracije še vedno nadaljevale, če ne drugače, pa v obliki občasnih begunskih kriz, ko so množice migrirale po logiki »zdaj ali nikoli«. Iz teh kriz sistema pa ni nikoli izšel premislek, da sistem morda nima smisla in da migracij v svetu neenakosti ni mogoče zares ustaviti. Če kaj, so krize oblasti pripeljale do zaključka, da sistem še ni dovolj krut. V industrijo krutosti so se tako prelila nova sredstva – novi milijoni za deportacije, za ograje, za opremo, za taborišča in seveda za nove in nove urade in službe. Na sistem so se priklopili različni pogodbeniki in sumljivi skladi s svojimi političnimi svetovalci – varnostnimi jastrebi, ki se pasejo na človeških tragedijah in navijajo za vedno nove ukrepe, ki so vedno nujni, ker je situacija vedno resna.

Nenehna varnostna paranoja se je izkazala za učinkovito politično sredstvo, s katerim se lahko celo zmaguje na volitvah. Industrija krutosti si je izborila mesto v središču državnega aparata, od koder politikom ves čas diha za ovratnik – da si ne bi drznili s kakim humanizmom ogrožati varnosti državljanov! Ker nič ne koristi industriji toliko kot migrantska kriza, je postalo nujno, da ta traja in traja. In ne glede na to, ali poslušamo ameriške, avstralske ali slovenske oblasti, slišimo isti jezik izrednega stanja. »Pritiski so neznosni.« »V državo želi 200 milijonov ljudi iz podsaharske Afrike/Latinske Amerike/Bližnjega vzhoda …« Če že nimamo realnih, so pa vsaj hipotetični razlogi za histerijo. Če ne bomo zdaj pokazali zob, kdo ve, kaj vse nas še čaka.

Jezik varnostnih jastrebov zato tudi izpušča izraze »begunec« ali »prosilec za azil« ter jih dosledno zamenjuje z izrazom »ilegalni migrant«. Dobro poznajo svojo obrt. V zgodovini se je namreč jasno izkazalo, da še tako perverzna okrutnost postane sprejemljiva, ko človeka označimo za ilegalnega. Ko ga izbrišeš iz registra normalnih ljudi in ga prekrstiš v brezpravnega kriminalca, nenadoma lahko z njim počneš karkoli. Ilegalnega otroka lahko zapreš v kletko. Ilegalnega moža lahko ločiš od žene. Ilegalnega migranta lahko pustiš umreti v Kolpi. Preberite si nedavni intervju z Vesno Györkös Žnidar – nič se ji ni bilo treba opravičevati za človeške žrtve njenih politik. Kršili so zakone, sami so si krivi. Najbrž potrebujemo več žice.

Rad bi verjel, da smo dosegli dno. Da so otroci v kletkah zadnje dejanje industrije krutosti, ki je pod Trumpom postala še toliko bolj vidna. Res držim pesti, da je to prelomna točka. A izkušnje nas učijo, da so šokantne zgodbe dobre za kak teden in da v najboljšem primeru izsilijo nekaj krokodiljih solz svetovnih voditeljev. In med branjem novice, da Združeni narodi pozivajo Trumpa, naj že neha ločevati družine, le nekaj vrstic nižje vidim naslovnico »Bruselj opozarja Balkan, naj ustavi ilegalne migracije«. Kako pa Bruselj misli, da se to počne? Kaj drugega pa delamo na Balkanu, kot da ločujemo družine in zapiramo otroke? In kaj mislijo, da se z njimi dogaja v taboriščih v Libiji in Turčiji? Desničarji so glede svojih namenov vsaj iskreni. Zdi se, da si moramo na nasprotni strani še odgovoriti na vprašanje, kaj točno hočemo. Ali je to manj okruten mejni režim? V redu – če se zares potrudimo, bomo morda dobili še nekaj NVO-nadzornikov in komisij. Morda bodo lahko otroške kletke celo malo povečali. Tudi to je nekaj. Toda če so naši moralni instinkti pravilni, je skrajni čas, da začnejo informirati tudi naše politične zahteve in strategije. Mar se ne bi začeli potegovati za sistem, ki za svoje delovanje ne bo potreboval krutosti? Pojdimo naravnost k stvari: zahtevajmo konec zapiranja in deportacij doma, konec vojnih posegov v tujini in ekonomski sistem, ki bo deloval za vse. Naj nas ambicioznost ne prestraši – vse to ni niti približno tako utopično kot fantazma desnice, da lahko bogataši obvladujejo gibanje celotnega sveta.