Oprosti im pape …

Heni Erceg

3. 8. 2018  |  Mladina 31  |  Hrvaška

»Petindevetdeset odstotkov Hrvatov obožuje Thompsona, preostalih pet odstotkov pa naj gleda Big Brotherja.« Tako meni trenutno najzaslužnejši med Hrvati, nogometni selektor Zlatko Dalić. Zdi se, da je z znanstveno analizo prišel do fantastičnega odkritja o množični priljubljenosti nacipevca Thompsona, katerega oboževalce odlikuje zavidanja vredna inteligenca, merilo njihovega dometa pa sta tuljenje o »genih kremenitih« – gre za udarno Thompsonovo pesem – in ustaški pozdrav Za dom spremni.

Dalić je svoje odkritje podkrepil tudi v praksi, v rodnem Livnu v BiH je skupaj s še milijonom Hrvatov, ki vsi sodijo med tistih 95 odstotkov, vso noč slavil osvojeno srebro skupaj z najljubšim pevcem Thompsonom. Medtem so se ugledne mlade igralke, ki se uvrščajo med tistih imbecilnih pet odstotkov, drznile javno izreči, da je Thompson navaden fašist vulgaris. Nanje se je vsul plaz žaljivk in groženj, čeprav je besedišče kakopak anonimnih ostrostrelcev omejeno na nekaj borih besed, ki naravnost odlično dokazujejo intelektualno raven teh Dalićevih večinskih Hrvatov, oboževalcev Thompsona in torej tudi fašizma in torej tudi mizoginije, rasizma … to so igralke, potemtakem, se razume, »kurbe«, in če ne marajo Thompsona, kot pribito ne marajo niti domovine, zato so »četnikuše«. Nekaj podobnega se je zgodilo v devetdesetih letih, med vojno, takrat je nekaj uglednih novinark, pisateljic in igralka doživelo gnusne napade, zaradi protivojnih stališč so bile vse po vrsti »kurbe« in »četnikuše«, gonja, ki jo je uprizorilo tistih 95 odstotkov Thompsonovih oboževalcev, pa je bila tako silovita, da so nekatere od njih za vedno zapustile državo. Včeraj torej Mira Furlan, danes Lana Barić, vzorec se ni prav nič spremenil. Ne način odstrela, ne skromno besedišče, ne globoko sovraštvo. Ali kot je rekla Lana Barić, večkrat nagrajena igralka (a kaj bi to v primerjavi z nogometnim srebrom?), ki je že dolgo iskana med evropskimi režiserji: »Kako bi bil kdo lahko odporen proti tolikšni surovosti in sovraštvu … proti nasilju, ki v resnici zarisuje jasno energijsko črto postjugoslovanskega območja?«

Območja, kjer naj tistih pet odstotkov nacionalnih izrodkov drži jezik za zobmi, območja, kjer profašističnega pevca, ki le stežka spravi skupaj dva povezana stavka, politična elita preprosto obožuje. Prav zaradi tega je Thompson lahko postal ločnica med dostojnimi ljudmi in množico tistih, za katere je topoglavi abecednik sovraštva pravo merilo domoljubja. Sicer pa je politična uporaba Thompsona ena od preverjenih metod za navduševanje množic, večni predvolilni adut. Za domačo rabo. Zato je gospa predsednica še včeraj trdila, da v njegovih pesmih nikoli ni slišala ničesar spornega, nato pa sprejela izraelskega premiera, skupaj z njim obiskala koncentracijsko taborišče Jasenovac, kamor uradno sicer noče hoditi, tam vsa razčustvovana ganljivo govorila o pomenu hrvaškega antifašizma, še pomembneje, o »strahotnih zločinih nad Judi v času Neodvisne države Hrvaške«, skrušeno se je torej prilizovala predsedniku izraelske vlade, ker nam ta država vendarle pošilja poceni orožje.

In ravno ko se je polegla histerija druženja okrog nogometne žoge, je umrl Oliver Dragojević. A komaj se je porodilo upanje, da bodo pevca čudovitega glasu k poslednjemu počitku pospremili nežno in z občutkom, da bo pogreb kot balada, šanson … – tako kot so ga pospremili Splitčani na dan smrti, ko so se spontano zbrali, preplavili najpomembnejši mestni trg, splitsko Pjaco, njegove pesmi pa so napolnile mesto – je politika vzela stvari v svoje roke. Desničarji na oblasti so pograbili Oliverjevo smrt in dramaturško spretno napeljali niti populizma, razglasili so dan žalovanja, zastave spustili na pol droga, državni vrh se je udeležil žalne slovesnosti, na državne stroške so pripravili množično slovo na splitski Rivi in Oliverjev odhod na rodno Korčulo. Tako so smrt nekega človeka brez sramu izkoristili za zbujanje patetičnih kolektivnih čustev, državna TV je kar tri dni predvajala večurni program Oliver – zapisan v večnosti, predsednica države pa je poudarila »skupnost vseh Hrvatov in izseljencev, ki jih je Dragojević povezal s svojimi pesmimi«. Toda mar so to uradno slovo resnično uprizorili zaradi kulturnega pomena priljubljenega pevca? Ali zato, ker je s svojimi šansoni, s svojo melanholijo postal simbol Dalmacije in Splita? Tega hkrati surovega in čustvenega mesta, za vedno vtkanega v njegove melodije. Zakaj si je pravzaprav pevca, ki ga je oboževala nekdanja Jugoslavija, v smrti prilastila nacionalistična država? Nemara vendarle zaradi malo pomembne podrobnosti, ki pa je za to oblast ključna – Dragojević je bil edini hrvaški pevec, ki je vse od vojne odločno zavračal nastope v Beogradu.

Tako so popolnoma intimno odločitev človeka, ki se ni nikoli vpletal v politiko, ampak je ljudi pridobival z nežnostjo svojih pesmi, ob smrti izkoristili za nadaljevanje nacionalne evforije. Ta se je začela s sprejemom nogometašev in Thompsonovim cviležem in se nadaljuje z Dragojevićevo smrtjo, kmalu pa bo sledilo še proslavljanje obletnice Nevihte. Semenj, ki ne bo minil brez Thompsona, niti brez ustaštva, niti brez škrtanja z zobmi, gotovo pa se na njem ne bo nihče spomnil srbskih žrtev te akcije osvobajanja Hrvaške. Maloštevilnim torej ostane samo parafraza verza velikega pesnika srbskega rodu, doma s Korčule, Momčila Popadića, zapetega z neponovljivim Oliverjevim glasom: »Oprosti im pape …«