VÉGE

Vlado Miheljak

17. 8. 2018  |  Mladina 33  |  Dva leva

»Stranka SDS je stranka, ki obstaja nekaj desetletij, v naših vrstah so kolegice in kolegi, ki bodo v naslednjih desetletjih vodili slovenske vlade, tako da jaz nisem edina opcija.«
 — Janša prestavlja svoj umik v naslednja desetletja

»Veliko Janševih lastnih nastopov, izjav v njihovo podporo in drugih odmevov izhaja iz zgrešene podmene, da je z Janezom Janšo nastala in da se z njim morda tudi konča slovenska demokracija. ... Njegov bistveni cilj je v Sloveniji povzročiti čim več zmešnjav in sporov. Važno je, da bi bilo čim manj uspehov in normalnega življenja. Tako bi se pripravljal teren za prihod Rešitelja. Takšna politika v nekaterih podrobnostih res spominja na vzpon totalitarizma pred šestdesetimi in še več leti.«
— Iz nabora kratkih kritičnih prebliskov Dimitrija Rupla o svojem gospodarju

»Za slovensko politiko bi bilo dobro, če bi se Janša začel ukvarjati s čim drugim. Še posebej za tisti njen del, ki želi nadaljevati izročila slovenske pomladi. ...
Res pa je dvoje – da me je po elektronski pošti predsednik stranke, ki jo omenjate, brez moje vednosti poskusil diskreditirati pri ožji skupini skupnih prijateljev, in da me je vodstvo Zbora za republiko, ki sem ga ustanavljal in mu predsedoval kar nekaj let od leta 2004, očitno izbrisalo s seznama vabljenih na sestanke Zbora.«
— Peter Jambrek o občasni krivični volji gospodarja (intervju Mladina, 19. 12. 2014)

V preddigitalnem času sem imel najraje madžarske risanke, poimenovane po naslovnem junaku Gusztávu. Gusztáv je bil šolski primer paranoidnega tipa osebnosti. Vse je delovalo proti njemu. Če je nad glavami ljudi zaokrožila osa, se je zarila točno v njegovo plešasto čelo. Če je na cesti ležal žebelj, se je zaril točno v zračnico njegovega avtomobila. Če je sosed nameraval kositi, je čakal prav trenutek, ko je utrujeni Gusztáv zatisnil oči k popoldanskemu počitku. Če je Gusztáv stal v vrsti za vstopnico vroče predstave, so zadnjo prodali točno pred tem, ko bi prišel na vrsto on ... Vse dogajanje okoli sebe je razumel kot uperjeno proti sebi. Gusztávov svet je bil svet zarote. Zato je bilo sicer odlične risanke po svoje naporno gledati. Vsaka prigoda v seriji je bila izrazito pesimistična. A na koncu je bil vselej optimistični zaključek. Ne z iztekom zgodbe, ampak z lakonično odjavo: Vége. Konec. Konec česa? Muke ali junaka? No, to se ne ve.

Gusztáv je bil Madžar. Kar psihološko ni nepomembno. Pri nas živi v svetu zarote in od nje madžarski, pravzaprav Orbánov prijatelj Janez Janša. Tudi to psihološko ni nepomembno. In kakšna je rešitev Janševih in gledalčevih težav? S kratko odjavo? Torej vége? Že mogoče, a rešitev ni v odjavi epizode, ampak odjavi junaka. Če torej vége prevajamo po štajersko kot gotof je.

Volitve, po katerih se zapleta, tudi ko je relativni zmagovalec – zmagovalec, s katerim (skoraj) nihče noče teči častnega kroga, so idealne za odjavo junaka in njegove stranke. Janševa nestrpnost, goljufivost, manipulativnost, izključevalnost in vse drugo, kar ga obeležuje, pač ne omogoča političnega partnerstva. Zato ima v slovenski politični krajini podoben status kot AfD v Nemčiji; status stranke, s katero se ne sodeluje. A zanimivo, odkar so se volitve iztekle, kot so se, se nenehno javljajo dežurni branilci lika in dela JJ, ki sporočajo, da je nespodobno koga vnaprej izključevati iz koalicijskega rituala. Zanimivo, da tako menijo njegovi branilci, ne pa tudi sam Janša. Pred volitvami 2014, ko se je meteorsko pojavila in dvignila Cerarjeva personalna stranka, ki je pometla z dolge mesece favorizirano SDS, je Janša na Erjavčev očitek Cerarjevega spogledovanja s SDS 6. 7. 2014 tvitnil, da »... tega filma ne bo, KE zaman straši volivce. SDS ne bo šla v koalicijo s strankami brez programa in brez časti.« Torej na las podobno vnaprejšnje izključevanje kot letos. Le da je takrat Janša izključeval, tokrat je izključen zaradi svoje izključevalne politike. Tega ne dojame Matej Tonin, ki je ob prevzemu stranke zavrnil politiko svoje predhodnice Ljudmile Novak, ki je dojela, da je politični in človeški naboj Janeza Janše negativen, »da je Janez Janša partner, ki zna tudi svoje partnerje uničevati, in to je ves čas počel«. Ampak v redu. Tonin je mlad, neizkušen. Celo osebne diskvalifikacije, ki jih je o njem tvital Janša, ga niso izučile. In velika sla po uspehu ga bo zaradi sprenevedanja ter zatiskanja ušes in oči pokopala. Morda.

Težje pa je razumeti dva dolgoprogaša. Rupla in Jambreka. Obema je sicer življenjsko barko nenehno metalo po razburkanem morju vseh režimov. Vedno sta z eno roko služila vsem režimom, drugo sta globoko v žepu stisnila v figo. In oba sta pred časom prišla v konflikt z Janšo. Ne zaradi lastne zvišenosti (kar bi se za intelektualca vendarle spodobilo), ampak zaradi ponižujočih dovtipov in klofut, ki sta jih prestrezala, ko sta v svojem služenju pokazala vsaj malo avtonomije. Namreč, oba sta svoj čas ugotavljala, da se je rok veljavnosti Janševe politike iztekel. Da desnica z njim na čelu nima prosperitete. A po vseh javnih poniževanjih, diskvalifikacijah, ki sta jih prestregla, se vedno znova vračata k njemu in ga skušata reševati in ubraniti. Rupel je že pred časom skupaj s Štuhecem zapisal, da Šarčevo sestavljanje koalicije brez relativnega zmagovalca meji na državni udar. In v najnovejši intervenciji sta s skupino razumnikov, ki so jih mediji, kljub evidentni semantični razliki, neustrezno in nevedno poimenovali kot intelektualce, sedaj, ko je povolilna zgodba bolj kot ne končana, predlagala veliko sredinsko koalicijo, v kateri bo poleg Janševe SDS celo SNS. Jelinčičeva SNS?! Da. Sredina pač. Kajpak s politično nevtralnim koordinatorjem. Denimo z Ivanom ali z Janezom.

Kakšne težave imata Rupel in Jambrek? Je to stockholmski sindrom? Morda pa se odgovor skriva v izjavi, ki jo je svoj čas za Rupla (velja pa tudi za Jambreka) izrekel sam Janša: »Zame ste enostavno oseba, ki ne more brez gospodarja.« To bo.