Vlado Miheljak

10. 8. 2018  |  Mladina 32  |  Dva leva

Dvojnik

(Jezdeci amnezije)

»Krog in pol ’sredinskih’ poskusov je za nami, teče še polovica t. i. kroga obupanih, ko se skuša dobiti podaljšek oblasti za vsako ceno. Ni rečeno, da to ne bo uspelo, saj so silnice, ki vlečejo v to smer, močne. Zagotovo pa to ne bo dolgo trajalo, tako da nobene panike. ... Stranski učinek politike izključevanja SDS pa je, da imajo sedaj na svojem gnojišču kup malih petelinčkov, ki kikirikajo vsak v svojo smer in jih zgolj od daleč ni možno vedno pravočasno in učinkovito usmerjati ... Globoka država je zainteresirana za točno tak scenarij, kot pride zdaj – oblikovanje vlade, ki je ’dvakrat privezana’ – prvič z vplivom, ki ga ima zaledje, ozadje, kakorkoli temu rečemo, skratka tisti, ki niso nastopili na volitvah, dodatno pa z nujno podporo formalno opozicijske fanatične Levice.«
— Janez Janša je v Levici prepoznal svojo zrcalno podobo (Iz pogovora za Radio Ognjišče, cit. po STA, 2. 8. 2018)

»Kaj bi bilo, če bi lahko bila naša življenja tudi drugačna.«
— Vodilni motiv HBO-jeve serije Dvojnik (Counterpart)

Berlin je v modi. In kot tak v središču dogajanja. Če ne drugače, pa v produkciji uspešnih serij in nadaljevank. V velikem planu v tem času v odmevni agentski seriji Berlinski urad, še bolj pa v seriji Babylon Berlin, razkošni priredbi kriminalno-političnega romana Volkerja Kutscherja (Der nasse Fisch), ki je umeščen v čas zatona weimarske republike in vznika fašizma. Nekoliko v senci razkošnih vinjet in pejsažev velemesta se odvija še ena serija, nadvse zanimiva znanstvenofantastična špijonska zgodba Dvojnik (Counterpart) z J. K. Simmonsom v naslovni vlogi. Pravzaprav obeh naslovnih vlogah. Saj je osnovna ideja dvojni svet. Namreč kot posledica nekega eksperimenta je nastal nekakšen vzporedni svet. Na prvi pogled kot aluzija na Vzhodni in Zahodni Berlin. A le na prvi pogled. Svetova, mesti in predvsem ljudje so po videzu kongruentne kopije, a hkrati nadvse različni. Kot da bi imel odsev človeka v ogledalu svojo voljo. Vzporedna svetova sta velika tajnost in med njima obstaja po naključju odkriti tajni prehod, ki ustvarja dinamični diplomatski in agentski promet. Kot nekakšen virtualni Bridge of Spies (Glienicker Brücke) med Zahodnim Berlinom in Potsdamom, kjer so v času hladne vojne trgovali z zajetimi agenti in informacijami. A od zgodovinske delitve mesta se ta konstrukt vzporednih svetov loči po tem, da ne gre za mesto in deželo dveh režimov, ampak (ideološko irelevantnih) genetsko kongruentnih kopij posameznikov, ki so skozi ločene socializacije razvili različne značaje. En naslovni junak je ubogljiv in naiven nižji, uradnik, kopija oz. dvojnik z druge strani pa je (vsaj za zdaj) premeten, pokvarjen, brezčuten, nevaren agent, ki za doseganje ciljev ne izbira sredstev. Vzporednost ljudi je kajpak fikcija. Tako kot so fikcija vzporedni svetovi. A skoraj na las podobno kopijo realnosti omogočajo zaporedni svetovi. Ki povzročajo navdušenje ali frustracijo, v obeh primerih pa fikcijo oz. (samo)prevaro, ki jo omogočajo aktivne spominske motnje. Splošna psihopatologija loči dve mimobežni, a hkrati komplementarni obliki spominskih motenj. Bolj znana je t. i. amnezija, ki se kaže kot (selektivna) izguba spomina za določena časovna obdobja ali za določene dogodke. Druga, manjkrat navajana pa je t. i. paramnezija, ki jo razumemo kot motnjo, ki se kaže kot spominjanje dogodkov, ki se niso nikoli zares zgodili. Nihče ni imun proti tem motnjam. Politika in politiki še zlasti ne. Svet (za nazaj) urejajo v skladu s pričakovanji in interesi sedanjosti in prihodnosti. In pogosto ni dovolj, da kakšno neprijetno vsebino izbrišejo iz svoje zgodbe. Neredko jo je treba dopolniti s stvarmi, ki so bile dejansko drugačne ali ki jih sploh ni bilo ...

Ko sem pred dnevi na televiziji videl, kako po parlamentu paradira mladi poslanec Levice s Titovo podobo na majici, sem si rekel: Mah, še ena nepotrebna patetična manifestacija, ki nadomešča odsotne vsebine! Podobno kot vsa navlaka rdečih zvezd, rdečih kapic, komunističnih pozdravov, ki proizvajajo patetični performans, ki ga je težko jemati zares. Navsezadnje, če se mi zahoče patosa, grem na koncert Laibacha, kjer to naredijo bolj dosledno in bolj prepričljivo. Pa ne gre toliko za sam lik Tita. Tito ima nesporno zgodovinsko mesto; je protisloven kot večina velikih zgodovinskih osebnosti. In enako zgrešeno, da ne rečem butasto, ga je v letu 2018 glorificirati kot satanizirati. A vendar sem svoj kritični odnos do te demonstracije korigiral, ko sem slišal Janševo usajanje čez fanatično Levico. Fanatična Levica? Kdo to pravi? Janez Janša, ki ima tako v svojih realnih kot v vzporednih in zaporednih svetovih v biografijo vpisano vse: lumparije, kriminal, laganje, ponarejanje, avtorske kraje, izmikanje pravni državi, nespoštovanje obligacij, monorežimsko predanost in postkomunistično avtoritarnost ... In vse skupaj prežeto s presežnim fanatizmom.

Po parlamentu premikajoče se telo mladega poslanca s Titovo podobo je živ spomenik vseh Janševih svetov in strahov.