Nova vlada prihaja

dr. Bogomir Kovač

24. 8. 2018  |  Mladina 34  |  Ekonomija

Šarčev vladni pohod na slovenski politični Olimp 2018 v nasprotju z napovedmi dejansko nima več ovir. V začetku septembra bomo dobili novo vlado, namesto napovedane politične krize se obeta normalizacija. Povolilni zapleti so celo manjši kot drugod v EU, glede na druge države izstopa zgolj dvoje. Vlade ne vodi relativna zmagovalka volitev, politična usmeritev nove vlade je bolj levosredinska kot drugod v soseščini. Manjšinska vlada prinaša nekaj novosti vladanja, napovedana sestava vlade je pragmatični kompromis. Vse bo odvisno od vodenja vlade, njenih politik in sposobnosti ukrepanja. Njeno politično preživetje določajo sposobnost obrambe pred napadi SDS, prvi ekonomski ukrepi in projektni pristop.

Slovenija je že desetletja bolj naklonjena levici kot desnici. Niha med 40 in 55 odstotki volilnih glasov z leve ter med 30 in 45 odstotki z desne. Desnica okoli Janše je volilno slavila dvakrat, leta 1996 in 2004, toda zmagovalni domet okoli 45 odstotkov nikoli ni presegel več kot polovice volivcev. Desne vlade so vsakič, najprej epizodni Bajuk (2000), potem dvakrat Janša (2004– 2008, 2012), naslednje volitve dodobra izgubile. Desnica torej bolj preganja, kot privablja volivce, čaka na poraz levice kot svojo edino priložnost. Takšna je bila tudi sedanja zgrešena strategija Janše in SDS. Seveda tudi levo sredino bolj povezuje upor do Janše kot vsebina. Politično vezivo v državi sta torej strah in neznanje, ne pa vizija in učinkovitost sprememb.

Na političnem trgu preprosto nihče več ne prepričuje sredinskega volivca, nobena stranka se ne posveča usodi srednjega sloja. Ljudi kakopak pritegne populizem, levi ali desni, pred leti preganjanje domačih tajkunov, danes tujih pribežnikov, več štejejo pretekli ideološki boji kot ekonomija prihodnosti. Populistični socialno obarvani neoliberalizem je z leti izpraznil sredinski politični prostor, dobili smo politično sedlo s šibko sredino in krajnimi ekstremi. Od tod nenavaden razplet, da SDS pristane kot relativna zmagovalka v opoziciji, Levica pa kroji usodo nove vlade. Volivci bolj vedo, česa ne želijo, manj jim je jasno, kaj hočejo. Zato nimamo na oblasti ekstremno desnih ali vsaj problematičnih populističnih strank kot na Hrvaškem in Madžarskem, v Avstriji in Italiji. Volivci so levi sredini namenili podobne deleže, SDS pa ni dobila želene orbanovske prevlade. Popravni izpit iz leta 2014 so opravili bolje od pričakovanj.

Stranka SMC je bila leta 2014 za v politološke učbenike. Nastala je mesec in pol pred volitvami in zmagala s 36 odstotki, koalicijski trojček pa je letos politično poražen. Cerarja in Šarca povezuje skupna usoda, nista imela ustreznih političnih izkušenj, oba sta brez vidnih voditeljskih kompetenc. Šarec je LMŠ oblikoval kot lokalno stranko, toda pri pogajanjih je bil uspešnejši kot Janković, v nasprotju s Cerarjem je vendarle župan. Cerarju je uspela politična stabilizacija, Šarca lahko reši ekonomski prodor. In tu tiči zaplet. Šarčeva vlada za zdaj nima pravih makroekonomskih okvirjev, manjkata regionalni vidik in politika konkurenčnosti, ključni reformni projekti nimajo prave vsebine. Nova koalicijska vlada tako zgolj nadaljuje tradicijo političnoekonomskega analfabetizma zadnjih petih vlad.

Ekonomske politike slovenskih vlad zadnjih 15 let so bile izrazito prociklične, torej v temelju napačne ali vsaj škodljive. Janševa administracija 2004–2008 je izrazito pregrevala gospodarstvo, povečala zadolženost, Virantova plačna reforma še danes lomi javni sektor. Pahorjeva koalicija je zamujala z bistvenimi ukrepi, fiskalna konsolidacija je šla mimo priporočil tedanjega fiskalnega sveta, sanacija bank je bila napačna in prepozna. Sledile so spet Janševa katastrofalna varčevalna politika, izjemna politizacija gospodarstva in fatalne grožnje s prihodom trojke, kar je zlomilo kreditno zaupanje na finančnih trgih. Šele Bratuškovi je uspel delen zasuk, toda za visoko ceno sanacije bančnega sistema. Cerarju je sprva z Mramorjem uspelo definirati sistematični okvir sprememb in proticiklično razvojno politiko. Toda tudi Mramor politično ni vzdržal, dušilo ga je fiskalno pravilo, ni uspel s programskim proračunom. Skratka, stabilnosti in učinkovitosti vlad ne določajo politične koalicije, temveč njihova ekonomska usposobljenost.

Nova vlada bo padla v manj kot letu dni, če bo njen cement zgolj sorodnost političnih ciljev. SDS jo želi zrušiti do sredine mandata, pred predsedovanjem v EU leta 2021. To je nazadnje edini projekt političnega preživetja Janše znotraj SDS. Se bo leta 2018 ponovilo leto 2008, ko je Janša imel avtoriteto voditelja, Pahor pa vlado? Bo torej Šarec bolj odpiral prostor politiki, drugi pa jo bodo vodili, smo obsojeni na politično preživetje brez politike? Rešitev rebusa je jasna, ni pa lahka.

Koalicijska pogodba je papirnati politični tiger, pomembnejša sta ministrska ekipa in vladni kabinet. Tu ni Šarčeva vlada v ničemer slabša od Cerarjeve, v kabinetu ima Urlep več menedžerskih izkušenj kot vsi drugi skupaj. Prav tako so povsem brezpredmetni nekakšni finančni učinki koalicijske pogodbe, ključni so dvoletni programski proračun, programa stabilnosti in reformnih razvojnih politik. Izvedba bo pomembnejša od načrtovanih politik, sposobnost prilagajanja bo veljala več od zapisanih dokumentov. Ključna bosta novi guverner BS in koordinacija skupnih vladnih politik. Važno je, da ob fiskalnem svetu začne delovati ekonomski strateški svet, da dobimo jasno strukturo prednostnih programov v javnih financah.

Portugalski je za zdaj uspelo, Španija doživlja zasuk, levosredinske vlade imajo perspektivo. Želeni cilji Levice niso utopija, revolucionarji so danes realisti, reakcionarji in elite pa nevarni utopisti, kakršne smo že doživeli med obema vojnama v 20. stoletju. Široka koalicija je priložnost. Še vedno je lažje zamenjati vlado kot ljudstvo.