Vrnitev v prihodnost

dr. Bogomir Kovač

31. 8. 2018  |  Mladina 35  |  Ekonomija

Turizem prednjači med letošnjimi pozitivnimi novicami, doma in po svetu. Stopnje njegove globalne rasti že nekaj let podirajo vse rekorde, podobno velja za EU, sosednje države in tudi Slovenijo. Turistične dejavnosti niso ustavili ne velika recesija in globalna neenakost, ne naravne nesreče, ne terorizem in vojne razmere. Največji sovražnik turizma je postala njegova lastna množičnost, njegov lastni uspeh. Svetovna turistična industrija zato mrzlično išče rešitve v širitvi, raznovrstnosti in drugačnosti ponudbe. Potovanja so pogostejša, krajša in bolj doživljajska. Slovenski turizem cepijo podobne dileme in stari finančni grehi ter organizacijske zablode. Pravi tržni usmeritvi ne sledijo potrebne naložbe in še manj trg dela, kvantiteta še vedno prevladuje nad kvaliteto. Počivavšku za sedaj lastniška konsolidacija propadlih turističnih družb ni uspela.

Turistično dejavnost na svetovni ravni statistično spremljamo od leta 1950. Potrebovali smo skoraj 60 let, da smo leta 2012 dosegli prvo milijardo turističnih prihodov, za naslednjo bomo potrebovali zgolj nekaj več kot 20 let. Turistična industrija se je preprosto najbolj prilagodila političnoekonomski globalizaciji, cenejšemu transportu in novim komunikacijskim tehnologijam, pa tudi delitveni ekonomiji in večji potrošni moči svetovnega prebivalstva. Tako letošnje napovedi (ITB, WTM, UNWTO …) turizmu napovedujejo robustno rast okoli 7 odstotkov, s čimer se uvršča na globalni gospodarski Olimp. Zato najhitreje raste mestni turizem, najbolj postajajo obremenjena območja z neokrnjeno naravo, na konkurenčnem turističnem trgu postajajo dragoceni posebne turistične dejavnosti in lov na tržne niše. Dve spremembi sta pri tem ključni.

Sodoben turist je danes preprosto komunikacijsko avtonomen, bolje izobražen in zahtevnejši glede kakovosti storitev in trajnostnega razvoja. Novi družbeni mediji so odprli izjemne možnosti povpraševanja in ustvarjanja turistične ponudbe. Internet je omogočil povsem nove prodajno-komunikacijske kanale. Danes družabna omrežja že obvladujejo skoraj polovico informacij o turističnih destinacijah (zlasti Instagram in Twitter). Podobe destinacij ne krojijo več marketinške akcije držav, temveč neposredne izkušnje turistov.

Druga posebnost in hkrati težava je množični turizem. Turistična industrija je z nezadržnim širjenjem ponudbe in rastjo povpraševanja trčila ob svoje meje, turizem je postal žrtev lastnega uspeha. Najpomembnejše turistične destinacije so preprosto preplavljene s turisti, zato se vsi vse bolj ukvarjajo z omejevanjem dostopa. Selekcijo turističnega obiska načeloma opravi cena storitev, toda očitno tudi turistični trg ne deluje brez dodatne regulacije. Zaradi turističnega navala bodo omejevali dostop v Benetke ali Dubrovnik, Velikonočni otok je že danes spustil zapornice obiska. Trajnostni razvoj turizma je preprosto kažipot tudi za druge dejavnosti kapitalizma 4.0.

V EU in pri nas ni veliko razlik. Turizem v EU obsega desetino BDP, v njem je zaposlenih 26 milijonov ljudi, lani je s 538 milijoni turističnih prihodov ustvaril tretjino turističnih prihodkov, pet od desetih najbolj priljubljenih svetovnih destinacij je v EU. Turizem v EU raste štirikrat hitreje od povprečja gospodarske rasti, osmo leto zapored, sredozemsko območje je njegovo gonilno kolo. V ta bazen se uvršča tudi Slovenija, ki ima prav tako dobre kvantitativne rezultate. V »deželi« turizem tehta skoraj 12 odstotkov BDP, v njem je zaposlenih 57 tisoč delavcev, lani je prinesel 2,43 milijarde evrov. Slovenija se preprosto razvija in raste še hitreje od evropskega povprečja, dobiva pomembna mednarodna priznanja in nagrade, z raznoliko ponudbo postaja prepoznavna evropska destinacija. Nova strategija (2017) beži od »instantnega« turizma, gradi na zelenem, butičnem, kakovostnem turizmu, toda seštevki so še vedno bolj kvantitativni kot kvalitativni. V našem turizmu več štejejo prenočitve in prihodi kot pa dodana vrednost in dobički, turistični kolač bolj določata množičnost in cenenost ponudbe kot želena »butičnost« višjega cenovnega razreda. Očitno se nam ponavljajo štiri težave.

Nedvomno je zgodba o uspehu mestni turizem v Ljubljani, Batagelj je povzdignil Postojno, nanizali smo venček butičnih ponudb, toda še vedno ni prave turistične povezanosti na ravni destinacij in med dejavnostmi. Druga težava je z obsegom in strukturo turističnih investicij. Napredek hrvaškega turizma temelji na milijardi evrov novih naložb na leto, pri nas se vse meri v nekaj desetinah milijonov. Brez naložb v infrastrukturo, hotele in butične proizvode ne moremo rešiti ničesar, ne opevanega Bleda in ne enkratne Trente, ne Obale in Krasa in še manj perspektivni mestni turizem. Tretja zadeva večno lastniško in finančno konsolidacijo največjih turističnih družb v državi, ki jih je pokopal domači tranzicijski kapitalizem. Počivavškova zamisel o državni centralizaciji in lastniški konsolidaciji zaradi kasnejše privatizacije je strel v prazno. Država za takšen politični eksperiment nima ne denarja ne sposobnosti. Hrvaška ima avstrijski Valamar in druge, pri nas ni pravih tujih investitorjev, manjših domačih pa ne podpiramo dovolj. Četrta omejitev zadeva trg dela in turistični menedžment, kjer je vloga države pri soustvarjanju možnosti za butično turistično ponudbo ključna. Tukaj anomalija s študentskim delom in prekarnostjo zavira prave rešitve.

Turistično čutenje Slovenije torej ni brezmadežno. V turističnih središčih, na Bledu, v Kranjski Gori, Piranu, Ljubljani, si želijo večjega ravnotežja med interesi turistov in domačinov, dežela petzvezdičnih doživetij je bližje utopiji kot resničnosti. Turizem ostaja vpet med »čutenjem« ljubezni do Slovenije in ukrepi za premagovanje starih razvojnih zagat. Nekdaj smo turizem povezovali z ljudmi, danes hlepimo po kapitalu. Morda pa je turizem želena vrnitev v prihodnost.