Let plahe ptice

Vlado Miheljak

7. 9. 2018  |  Mladina 36  |  Dva leva

»Ni sicer jasno, kam bi Boscarol (tokrat pa res) odselil svoje podjetje. V večini držav OECD so kapitalski dobički vključeni v dohodnino, v Italiji, Danski, Franciji, ZDA, Švedski, Nemčiji, Finski pa je ta davek veliko višji in strožji od slovenskega davka na dohodek. A saj verjetno Boscarol kar nekaj govori. Dobro mu gre v tej državi, zelo mu je naklonjena, pomaga mu. Njegovo podjetje je vzorčni primer, na katerem lahko država pokaže, kako veliko je pripravljena storiti za podjetništvo.«
— Namesto pravih vprašanj o solidarnosti države in družbe do nesolidarnih lastnikov kapitala, o čemer pišeta Mekina in Repovž (Mladina, 31. 8. 2018)

»O glej, Boscarol in Akrapovič širita neresnice o naših zahtevah po obdavčitvi dobička in – pomembneje – grozita s stavko kapitala.
Ne, ker za pravičnejši prispevek h zdravju, izobrazbi, mobilnosti, varnosti in nasploh blaginji za slehernika ne bi imela. Ampak ker bogastva, ki si ga prisvajata iz delavskih rok in mozga, nočeta usmeriti drugam kot v lasten žep.
Kapitalistično izsiljevanje nacionalnih držav je šolski prikaz omejitev reformističnih politik, kot smo si jih uspeli izboriti v koalicijski pogodbi. Rešitev? #Nationalize! (Hugo Chavez: ’I’m gonna nationalize the shit outta you’)«
— premešča poslanec Levice Kordiš diskusijo na floskule o nacionalizaciji

»Če nam bo kdo snel glave, so to pobalini iz naših vrst.«
— V. I. Lenin o nezdravih pojavih v stranki Levica

Ne vem, kako je danes, a ko so bili Janša, Bavčar in tovariši še nadobudni levi gardisti, niso nosili samo majic s Titovo podobo, rdečih zvezd in drugih fetišev, ki gredo zraven, ter se naslavljali s tovariš, tovarišica, ampak so imeli, da se ne bi zmotili v politiki in taktiki, marksistične krožke, kjer so pri Marxu, Engelsa, Leninu, Kardelju brali vse »brez razlike, tudi vejice in pike«. Mladi gardisti danes to šolo očitno preskakujejo. In zato grešijo. Grešijo v vsebini in taktiki. Zato bi bilo morda dobro, da sežejo po klasični literaturi razrednega boja. Denimo po Leninovem delu Levičarstvo: otroška bolezen komunizma iz leta 1920. Kajti prav to delo opozarja na nezrelost, neučakanost in nepremišljenost t. i. levičarjev, ki radikalizirajo svojo dejavnost tam, kjer in ko je taktično ne bi smeli. Lenin meni, da je treba ločiti med kompromisi za dolgoročne cilje ter kompromisi v praktičnem delovanju. Slednjega ne gre razumeti kot oportunizem, ampak kot potrebno veščino učinkovitega političnega delovanja. Če izbereš reformistično pot in skušaš (kratkoročne) cilje doseči skozi parlamentarni boj in dolgi marš skozi institucije, moraš sklepati kompromise in moraš sprejeti retoriko ustavnega okvira. Ne moreš pa biti hkrati parlamentarec in radikalni revolucionar; vpet v demokratični ritual in hkrati groziti z neustavnimi regulacijami domnevno ali realno izkrivljenih odnosov. To ni resno. In ne morejo te jemati zares drugi, če se zares ne jemlješ sam.

Zakaj to pišem? Ker so nekatere poteze in intervence Levice, še zlasti poslanca Kordiša, s popolnoma iracionalno radikalizacijo retorike, tam, kjer to ni potrebno in utemeljeno, proizvedle nezaželene učinke. Kakšna referenca pa je pokojni samozazrti populist Chavez? Kakšna referenca je Venezuela, ki leži na največjih zalogah nafte na svetu, pa ne more nahraniti lastnega prebivalstva niti odžejati lastnega voznega parka? Namesto da bi se pogovarjali o Boscarolu, o Akrapoviču in (v letu 2016) o natančno 1022 slovenskih prebivalcih, katerih večina dohodkov ne izhaja iz njihovega dela, ampak iz dobičkov njihovih podjetij, delnic ali nepremičnin (glej besedilo Boruta Mekine v prejšnji številki Mladine), se zdaj politiki in mediji pogovarjajo o frontalnem napadu nove vlade na kapital. In o tem, da bodo morali ubogi, ogroženi in šikanirani podjetniki svoje bilančne dobičke, kot pravi Akrapovič, preseliti v »bolj predvidljivo okolje«. Bolj predvidljivo okolje? Khm. Najbolj predvidljivo okolje so davčne oaze. In, če ne potrebuješ visoko kvalificirane delovne sile, tiste dežele, kjer delavstvo živi in dela v napol suženjskih razmerah, kjer ne uživajo pridobitev javnega, univerzalno dostopnega zdravstva, šolstva, socialnega varstva in sploh socialne države. Pravo vprašanje zato je, v kakšni družbi in državi želimo živeti. V »tanki državi«, o kakršni sanjajo akrapoviči, boscaroli, pretežni del prebivalcev tanko piska. Že hiter pregled obremenitev po deželah kaže, da proizvodnje in »bilančnega dobička« v dežele, ki nam veljajo za vzor, ne bodo selili. Odziv podjetnikov ni napoved dejanske radikalne selitve proizvodnje in kapitala, ampak boj za staro pravdo; boj za ohranitev dvokastnega sistema, v katerem (takole prek palca) delavci plačujejo 34 odstotkov svojega dohodka, lastniki kapitala pa 20 odstotkov. Izenačitev bi bila krivična; krivična do kapitala.

Tako pa … namesto da bi se pogovarjali o tistih, ki radi vzamejo solidarno pomoč za stimulacijo svoje dejavnosti in (posledično) kapitalsko plemenitenje izplena, težje pa sorazmerno prispevajo v blagajno solidarne in socialne države, se vesoljna Slovenija zdaj pogovarja o pobalinstvu v retorični praksi Levice. Končna posledica bo, da ne bodo zares prestrašeni podjetniki, ampak že itak zmedeni in dezorientirani koalicijski partnerji, ki bodo skušali zaobiti dosežen dogovor med koalicijo in Levico. In tako Janšo obdržali v upanju na drugačno koalicijo.

Jaz, stari salonski levičar, ki imam raje dobro kavo kot slabo državo, ki raje na kavču gledam dober film kot prezebel protestno paradiram po hladnih ulicah … ki mi ni prav nič do obuditve obsednih stanj in ponovnega prevzema oblasti Janše in njegovih gardistov, apeliram: kapitalisti, ne bojte se levičarjev, levičarji, ne strašite kapitalistov. Zgolj pošteno in sorazmerno jih obdavčite.