Tajna vlada TNT

Vlado Miheljak

31. 8. 2018  |  Mladina 35  |  Dva leva

»Če hočeš zmagati, ne smeš izgubiti.«
— Broj jedan

»Vsak, ki je zbral voljo in pogum, da se je odločil za vstop v vlado, da se je dal na listo za ministra, in vsak, ki se je odločil za sodelovanje z vlado, si zasluži priznanje. Namreč, današnji časi so taki, ko takoj vse dajemo v nič.«
— Premier Šarec meni, da pri ministrski kandidaturi za kvaliteto ne šteje več kompetenca, ampak predvsem pogum (STA, 29. 8. 2018)

»Koalicijska pogodba je podpisana. Peterica strank se je opoldne tudi uradno zavezala, da se podaja v politično dimenzijo, novo za našo državo; vladala bo namreč brez parlamentarne večine.
Marjan Šarec, Dejan Židan, Miro Cerar, Alenka Bratušek in Karl Erjavec so imena, zbrana pod koalicijsko pogodbo, ki so jo predsedniki petih strank podpisali opoldne in tako še uradno potrdili zavezo trinajste slovenske vlade. Sestavni del pogodbe je tudi dogovor o sodelovanju z opozicijsko Levico, ki bo vlado v DZ, zastopano s 43 poslanci, podpirala pri dogovorjenih projektih.«
— Radio Slovenija o opoldanskem podpisu koalicijske pogodbe (29. 8. 2018)

»Seveda lahko marsikdo očita Šarcu neizkušenost, ampak lahko bi na njegovem stolu sedel Janez Janša. Lahko kritiziramo ministra za kulturo, ampak lahko bi na njegovem stolu sedel Zmago Jelinčič. To so razlogi, zakaj smo se odločili Marjana Šarca kot mandatarja podpreti in zakaj smo se odločili projektno podpreti tudi njegovo vlado.«
— Luka Mesec o razlogih za podporo Šarčevi vladi (STA, 29. 8. 2018)

Točno opoldne? Khm. Točno opoldne je vse od legendarnega vesterna (High Noone, 1952) z Garyjem Cooperjem in Grace Kelly v naslovnih vlogah prispodoba velikega spopada, kjer samo eden odide sam s prizorišča. Ostale odnesejo ali odpeljejo. Točno opoldne je lani 11. avgusta predsednik državnega zbora dr. Milan Brglez podpisal odlok o razpisu predsedniških volitev. In smo še drugič dobili Pahorja. 29. avgusta 2018 točno opoldne je peterica strank podpisala koalicijsko pogodbo in smo prvič dobili Šarca.

Pravijo, da ta vlada ne bo dream team. Upajmo, da res ne bo. To bi bilo še najbolj pozitivno, kar o njej po prvih obrisih lahko pričakujemo. Pravijo tudi, da bo ta vlada kratke sape, da bo nestabilna. To je bil najpogostejši argument tistih, ki so apelirali in agitirali za oblikovanje vlade z Janezom Janšo. Morda bo res kratke sape in nestabilna. A ne bo prva. Pravzaprav je bila nestabilna večina vlad. Od dosedanjih dvanajstih vlad sta samo tretja (Drnovškova) in osma (Janševa) oddelali cel mandat.

Vse ostale so ga končale ali v skrajšanem mandatu ali predčasno; z odstopi ali izglasovanimi nezaupnicami. Rekordno, težko ponovljivo, kratko je bilo življenje Bajukove vlade. Uradno je delovala od 7. junija 2000 do 30. novembra 2000, a dejansko je vzdržala in delovala še precej manj.

Če bosta Šarčeva vlada in koalicija kratke sape, torej to ne bo nič novega. Morda je prednost tokratne koalicije tudi to, da so partnerji pri napovedih dokaj zadržani. Pahor je ob prevzemu mandata svojo vladno ekipo razglašal kot tako rekoč sanjsko moštvo. Resda so bili zlasti v primerjavi s prejšnjo Janševo resorji pokriti z bistveno bolj kompetentnimi kadri. Kar, roko na srce, niti ni bilo težko. Kajti Janša, ki je dolga leta kritiziral vsakokratno vlado, v kateri ni sodeloval ali pa je sodeloval, pa je ni vodil, je leta 2004, ko je končno zmagal in uspel sestaviti koalicijo, predstavil svoje sanjsko moštvo iz morastih sanj. Ker se je javnost ukvarjala predvsem z Janševimi kulturnobojnimi temami, obračuni, čistkami in korupcijo, je kar nekako pozabljeno, kako diletantsko ekipo je ponudil. Kot da ni imel leta in leta časa, da domisli oz. najde vsaj približno kompetentne ljudi za posamezne resorje. En del ekipe je bil tako vsebinsko kot formalno nekompetenten. Bralci se verjetno komaj spomnijo, da je pomemben kmetijski resor vodila Marija Lukačič, ki se je, kolikor se je le dalo, izogibala stikov z evropskimi institucijami in funkcionarji; da je bil minister za delo Janez Drobnič, ki se je še najbolj proslavil, ko se je fizično lotil novinarke Katje Šeruga; da je resor za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo vodila Mojca Kucler Dolinar (!?), zdravstveni resor pa občasna uporabnica zdravstvenih storitev in predsednica nogometnega kluba Šmartno ob Paki Zofija Mazej Kukovič. A tudi nekateri od tistih, katerih siceršnji akademski položaj je bil ustrezen, so bili popolnoma zgrešeno izbrani oziroma postavljeni. Kulturni minister Vasko Simoniti je bil pretežno v nekem drugem ali celo tretjem agregatnem stanju, področje šolstva pa je prevzel Milan Zver, ki je bil sicer formiran družboslovec, a je bila njegova edina referenca za občutljivo in zahtevno področje ta, da je nekoč obiskoval osnovno in potem srednjo šolo. Da pa kompetenc ne zagotavlja tudi nesporno ustrezna pozicija glede na akademski naziv, dejavnost in reference, je dokazoval Jure Zupan, ki se ga je celo Janša sredi mandata naveličal. No, je pa Janševa sanjska vlada imela enega super ministra. Kajpak Karla Erjavca. Ki je lahko vse, kar upokojencem prinaša srečo in denar: v učnih letih specialist za človekove pravice v Uradu varuha človekovih pravic RS in državni sekretar za pravosodno upravo na ministrstvu za pravosodje RS, nato obrambni minister, pa minister za okolje, nazadnje pa zunanji minister. In v Šarčevi vladi spet obrambni minister. On je porok, da je/bo Šarčeva vlada organizacijsko in kadrovsko ustrojena kot tajna grupa TNT. Ki eksistira, če ne zaradi drugih razlogov, zato, da ustavi državnega sovražnika, ki bi kradel revnim, da bi dal bogatim.

Ali kot bi rekel sam Karl Erjavec alias Bob Rock: »Bolje je živeti sto let kot minister kot en teden kot upokojenec.«