Evangelij po Josipu T.

Heni Erceg

14. 9. 2018  |  Mladina 37  |  Hrvaška

»Preljubi bratje in sestre v Kristusu. V tem primeru gre za tako imenovane imigrante, najpogosteje moške, vojaške dezerterje, ki se niso hoteli odzvati klicu k obrambi domovine, pa tudi za sumljivo gibanje žensk in otrok z namenom poselitve evropskih kulturnih držav. Ti ljudje niso pripravljeni sprejeti naše tradicije, vere in kulture. Zato vas pozivam, da jim ne dajete niti vode niti hrane, ampak da tiste, ki hodijo po našem državnem ozemlju, prijavite policiji, ker pomenijo neposredno nevarnost ne le za naš narod, ampak tudi za Evropo.«

To bi čisto lahko bile besede predsednika Švedskih demokratov, kakor se, kakšna ironija, imenujejo tamkajšnji skrajni, ksenofobični desničarji, ki so skupaj s podobnimi strankami prav zaradi antimigrantske, populistične retorike na nedavnih švedskih volitvah skoraj prevzeli oblast. Toda ne, to ni govorjenje Šveda Åkessona, odkritega častilca Hitlerja, ampak evangelijsko sporočilo častitega Josipa T. iz neke župnije v Gorskem Kotarju ob reki Kolpi, ki jo pogosto, čeprav v glavnem neuspešno, poskušajo prečkati migranti, da bi se prek Slovenije prebili do kake evropske države. Dušni pastir farane torej opozarja na strahotno nevarnost, ki jo pomenijo ti ljudje, kajti »Hrvaška je bila 500 let obrambni zdi krščanstva in braniteljica Evrope pred islamskim krivoverstvom« itd. V enakem evangelijskem tonu razpihuje sovraštvo do »krivovercev« in »dezerterjev« ta mali, nepomembni možic, katerega besede bi hitro poniknile v globinah kloake podobnih sporočil, če ne bi bilo neke pomembne podrobnosti.

Častiti samo divje propagira sedanjo politiko hrvaških oblasti do migrantov, zgolj nekoliko ostreje ponavlja, kar je rekla hrvaška predsednica, ko so »krivoverci« začeli prihajati na državne meje. Imenovala jih je dezerterje in ekonomske imigrante, torej prevarante. Ker govorimo o antimigrantski histeriji vladajočih desničarjev, doslednih uresničevalcev obsežnega evropskega ksenofobičnega programa, si naslednji v verigi izvajalcev te politike, torej organi reda, resnično na vse kriplje prizadevajo, da bi Hrvaška še naprej ostala topoglavi »obrambni zid krščanstva«. V poročilu UNHCR Pot obupancev, o katerem je pisal angleški Guardian, je navedeno, da so hrvaški »policijski organi« v osmih mesecih pretepli 700 migrantov, ki so prišli na Hrvaško, jemali so jim tudi lastnino, 2500 pa so jih nasilno vrnili v BiH. Poleg tega so hrvaške oblasti 1100 migrantom, med njimi približno sto otrokom, preprečile vložitev prošnje za azil, čeprav je, kot opozarja UNHCR, pravica do azila temeljna človekova pravica v vseh članicah EU. In še – pri poskusu prehoda meje s Slovenijo se je 12 ljudi utopilo, prav tam, kjer teče Kolpa in kjer častiti Tomić uči svoje ovčice »usmiljenja« do nebogljenih.

Na številna pričevanja beguncev, da so jih hrvaški policisti pretepali, jim pokradli denar in telefone, objavljena ne le v Guardianu, ampak tudi v hrvaških časopisih, ter na poročilo UNHCR se je hrvaška oblast odzvala z molkom ali vztrajanjem pri trditvi, da gre za ekonomske migrante, torej nezaželeno drhal. Oglašanje ministra za notranje zadeve, podobno volčjemu zavijanju, se je omejilo na diskreditiranje pretresljivega poročila UNHCR in trditve, da migranti sami poškodujejo drug drugega. Minister je vzvišeno zavrnil skrb zbujajoče navedbe o dogajanju na terenu, češ da gre za »medijske pritiske in napade na policijo«, in dodal, da teh »zagotovo ne bo dopustil«. Je pa zato ondan dopustil – brez kakršnegakoli poznejšega izraza sočutja –, da se družini iz Afganistana odreče pravica do azila na Hrvaškem.

Njegovi biriči so jo nasilno pregnali nazaj čez mejo, v Srbijo. Tako je, hiteč stran od gumijevk in groženj, na progi umrla šestletna Madina Husein, ki jo je zadel mimo vozeči vlak. So ogromne oči te deklice, katere fotografije so objavili vsi mediji, vsaj nekaj časa preganjale ministra hrvaške policije? Ga je preganjala misel, da bi bila malčica še živa, če bi družini omogočil vsaj vložitev prošnje za azil na Hrvaškem? Seveda ne, gre za uradnika prostaške, hlapčevske vlade, ki je človekoljubno posredoval za sinka enega od prijateljev (nekega sumljivega generala), zasačenega s precejšnjo količino mamil in več kot sto tisoč evri, da so mu namesto zaporne kazni izrekli le res smešno kazen – opravljanje družbenokoristnega dela.

Njegov šef, premier Plenković, kakopak ni rekel: »Tega zagotovo ne bom dopustil!« in ga recimo odstavil, seveda ne, ker minister vestno udejanja njegove politične odločitve, zaradi katerih se je varovanje vzhodne meje prelevilo v odkrit stalni spopad dobro oboroženih policistov z ubogimi, obupanimi civilisti, ženskami in otroki. Je premier odvrnil: »Tega zagotovo ne bom dopustil!« na vsa pričevanja nesrečnikov, da jim policisti jemljejo denar in tistih nekaj dragocenosti? Ne, se je pa skoraj razpočil od ponosa, ko ga je Angela Merkel pohvalila »za odlično delovanje hrvaške policije na zunanjih mejah EU«. Tako torej, Nemčija hvali zadušljivo evropsko provinco, ker uspešno opravlja umazano delo za evropsko desnico, za politiko, ki skupaj z volilnim zmagoslavjem skrajne desnice v liberalni Švedski, izhajajočem iz induciranega strahu pred »krivoverci«, zgovorno priča o žalostnem porazu Evrope.