Grega Repovž

21. 9. 2018  |  Mladina 38  |  Uvodnik

Besede

V kabinetu predsednika vlade republike Slovenije na enem izmed najobčutljivejših položajev od tega tedna sedi eden nevarnejših ljudi v državi. Gre za človeka, ki odkrito razpihuje sovraštvo, ki je kljub primerni izobrazbi in izkušnjam popolnoma nestrokoven na svojem področju, je nevaren fanatik. Je človek, ki bi ga, če varnostne službe v tej državi delujejo, dejansko morali zaradi njegovih stališč doslej zelo natančno nadzorovati, med drugim zato, ker je na prejšnjih funkcijah zavestno in načrtno prikrival delovanje neonacistov v državi. Ta človek je odslej tisti, ki usmerja varnostno politiko te države.

Ko se neka vlada odloči, da postavi takega človeka na tak položaj, je s tem postavila državo med tiste v Evropi, ki so problematične. Predsednik vlade, ki to naredi, lahko to stori le iz treh razlogov: ker se s tem človekom strinja, ker je politični analfabet in ignorant ali ker ga ta človek drži v šahu z nekimi informacijami, s katerimi ga izsiljuje. Vse tri možnosti so slabe, notranjepolitično in za ugled republike Slovenije. Depeše o imenovanju omenjene osebe so pretekli teden iz predstavništev tujih držav že pripotovale v vse za Slovenijo ključne prestolnice. Marjana Šarca v Parizu odslej ocenjujejo skozi dejstvo, da ima v kabinetu človeka, ki izraža mnenja, zaradi katerih bi bil v Franciji preganjan. Tudi člani Nacionalne fronte, grozljive stranke, si ne drznejo izražati takih mnenj, ker so v Franciji izrecno pregonljiva. Enako velja za Nemčijo. Gre za zelo veliko škodo, storjeno Sloveniji v očeh držav, ki se dejavno borijo zoper prevlado nacionalizma in populizma v Evropi in svetu. Smo še njihovi zavezniki?

Stvari so geopolitično zaostrene. Če Evropa trenda ne bo ustavila, se bodo evropske države postopoma militarizirale, najprej pod pretvezo obrambe pred begunci in domnevno islamizacijo, nato pa bo, kot nas uči zgodovina, sledilo medsebojno obračunavanje, ki se prej ali slej konča z vojno. Zato Angela Merkel igra v lastni vladi in stranki tako ostro in do populistov trdo: ker so zastavki za nemško in evropsko prihodnost zelo veliki. Odgovornosti predsednikov vlad so danes izredno velike, zato je treba biti do njihovih potez zmeren v sodbah, včasih so nekatere poteze na prvi pogled zavajajoče. A ta ni ena izmed njih. Ta je popolnoma evidentno čez mejo normalnega in tudi preračunljivega. Ker so razmere resne. V Ameriki so stvari zelo mejne. Velja opazovati, kako previden je na primer nekdanji predsednik ZDA Barack Obama v kritiki sedanjega predsednika Donalda Trumpa. Zastavki so preveliki, s temi ljudmi je treba biti previden, marsikdo izmed njih ni uravnovešena oseba. Demokracija naplavlja tudi take ljudi, naloga razumnih ljudi na položajih pa je, da se zavedajo, kako pomembna je v takih razmerah vsaka njihova poteza za – beseda je velika, a to je naš čas – mir.

Postaviti takega človeka na tak položaj pomeni izzivanje. Varnostno izzivanje. Kakšno sporočilo je dal predsednik vlade s tem imenovanjem muslimanski skupnosti v Sloveniji? Gre za osnove nacionalne varnosti. Take poteze seveda prestrašijo in radikalizirajo predstavnike manjšin. Postaviti na tak položaj človeka, ki poziva k nasilju nad to manjšino, je norost, ne zgolj amaterizem. Sporočilo republike Slovenije muslimanski skupnosti je jasno.

Da, beseda ni konj. Ta pregovor je ena večjih modrosti, pa čeprav morda ne na prvi pogled. Besede ubijajo. Ljudje, ki so pisali in govorili take stvari, kot jih govori Šarčev državni sekretar, so odgovorni za vojno na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Vojislav Šešelj res ni nikogar ubil, a njegove besede so ubile tisoče. To so podpihovalci sovraštva. Goebbels ni nikogar ubil s svojimi rokami.

Šarec je s tem imenovanjem v tej vladi legitimiral vulgarizem. Prav strah pred to vulgarnostjo, pred temi vulgarnimi ljudmi je bil tisti, ki je najprej povezal volivce, da so šli na volitve in volili stranke, ki so se obvezale, da tega ne bodo dopuščale. Ta vulgarizem je bil tisti, zaradi katerega so bili predstavniki štirih koalicijskih strank pripravljeni podpreti politično neizkušenega Šarca na položaju predsednika vlade. V vseh štirih strankah je zdaj prisotno močno nelagodje, tudi v vodstvih. Prav ta vulgarizem je razlog, da je Levica zastavila ugled pri svojih volivcih in podprla vlado petih strank in Šarca za premiera, čeprav se je zavedala, da deluje v nasprotju s svojimi prepričanji in etiko. A jasno je bilo, da gre za večje stvari, tiste, ki smo jih opisali v prejšnjih odstavkih. Zdelo se je, da to Šarec vsaj v elementarnih obrisih razume. Vendar je ta izraz nadstrankarske solidarnosti poteptal na prvi seji in v svoj kabinet postavil vulgarizem na izrazito odgovorno funkcijo.

Na eni strani je kultivirani, omikani svet, na drugi je populistični vulgarizem. V vladi Mira Cerarja, ki je marsikdaj prestopila mejo dopustnega, se kaj takega ni zgodilo.

Seveda smo vnaprej vedeli, da ne dobivamo perfektne vlade, in enako smo ocenjevali njenega predsednika. To je bilo jasno tudi vsem, ki so se pred volitvami pred parlamentom zbrali na velikem shodu proti politiki sovražnosti. Da, še vedno nam ne vladajo tisti populistični brutalneži. A v vladi sedi eden izmed bolj brutalnih in je zaupnik predsednika vlade.

Vsak resen državnik izrazito pazi, da ga intelektualci v njegovi državi jemljejo resno. Z njimi se posvetuje, jih vključuje, pa čeprav je to morda najtežje delo. A tako ravnajo modri.

Še je čas, da predsednik vlade napako popravi. Škoda bo neprimerno manjša. Zastavil je namreč ugled te države.