Grega Repovž

28. 9. 2018  |  Mladina 39  |  Uvodnik

Discipliniranje vlade

Domnevno gospodarski interesi še naprej poskušajo disciplinirati vlado. Proti njej se je postavil tudi – od prejšnje garniture podedovani – fiskalni svet, ki je razglasil vsebino koalicijske pogodbe za malodane napad na javne finance. Lotiti se koalicijske pogodbe je že samo po sebi nenavadno dejanje, a fiskalni svet se pri tem ravnanju sklicuje na ravnanje istoimenskih svetov po Evropi, na primer nizozemskega fiskalnega sveta, ki pregleduje tako programe strank kot koalicijske pogodbe (pri čemer je nizozemska družba popolnoma drugačna od slovenske). Seveda bi temu lahko prikimali, če bi fiskalni svet to nalogo opravil v celoti: se torej lotil najprej programov političnih strank, nato pa še koalicijske pogodbe. A tega trojica, ki jo vodi dr. Davorin Kračun, ni naredila.

V svoji analizi koalicijske pogodbe so namenoma in zavestno izpustili vse odvisnike, ki jih je koalicija navedla pri malodane vsakem ukrepu. Fiskalni svet je zgolj osnovnošolsko seštel vse morebitne ukrepe. Analiza je zato dejansko političen dokument, katerega namen je samo eden: vplivati na ministre in njihov morebitni pogum, da bi posegli v naravo trenutnega ekonomskega sistema, ki nesorazmerno bolj obremenjuje plače srednjega in nižjega razreda kot kapital ter – in tukaj je bistvo – praktično ne obremenjuje osebnega premoženja.

Kapital je v Sloveniji namreč minimalno obremenjen, smo neformalna davčna oaza. Res razbremenjeno pa je osebno premoženje, zlasti veliko.

To je tudi razlog za napade na koalicijo in koalicijsko pogodbo vlade Marjana Šarca. Koalicijska pogodba namreč ne prinaša bistvenih sprememb v obravnavi kapitala in njegovi obdavčitvi – zato se veliki gospodarski sistemi in njihova vodstva tudi ne razburjajo. Razburjenje je povezano z napovedano drugačno obravnavo velikega osebnega premoženja: nepremičnin, deležev v podjetjih, dobička, ki si ga lastniki tega premoženja izplačujejo, rent. Vlada je torej – in zdi se da malce nevede – slovenski eliti sporočila, da bo njeno osebno premoženje odslej obravnavano drugače. Tisti, ki jim je torej zavrelo in se danes tako zgražajo nad koalicijsko pogodbo, so torej ljudje, ki razpolagajo z velikim osebnim premoženjem. Pri čemer še zdaleč tako ne reagirajo vsi. Marsikdo izmed njih pač razume, da je bilo to stanje res izredno in da se v neki točki družba mora uravnotežiti.

Seveda občutljivost bogatih ni nekaj nečloveškega, je tudi družbeno pogojena. Nizka raven obdavčitve osebnega premoženja je namreč napaka, ki jo je ta država naredila ob prehodu v kapitalizem. Zaradi začetnega entuziazma in navdušenja nad novim sistemom se je nastajajoči eliti malce gledalo skozi prste, v imenu nastajanja nove akumulacije kapitala in podjetniškega razreda. Nato je sledila privatizacija in čez noč je postala to država delničarjev. Hkrati se je zgodila še privatizacija družbenih stanovanj in 85 odstotkov ljudi je nenadoma živelo v zasebnih nepremičninah. Težko je v takih razmerah uvajati davke na osebno premoženje. A takrat so bili davki še vedno naraščajoči, še vedno je obstajalo vsaj nekaj razlikovanja med velikim in povprečnim premoženjem. Nato je Janševa vlada 2004– 2008 v imenu domnevne večje konkurenčnosti gospodarstva – v resnici pa zato, da bi se prikupila eliti in jo pridobila na svojo stran – zbila obdavčitev osebnega premoženja na minimum. In tako si danes v Sloveniji lahko lastnik 100 stanovanj, ne da bi bil obravnavan drugače kot lastnik garsonjere. Veliko osebno premoženje je obravnavano popolnoma enako kot premoženje slehernika. Tudi luksuzne dobrine niso resno obdavčene. Dejansko je ta država za osebno premožne davčni raj.

Vlada bo potrebovala veliko spretnosti, da bo to razložila javnosti in reformo obdavčitve osebnega premoženja tudi izvedla. Ker o tem res malo vemo. Ker niti ne razumemo razlike. Pa tudi zato, ker sleherniki ves čas upajo, da bodo nekega dne tudi sami imeli veliko premoženje, dejansko se solidarizirajo sami s sabo, če in ko naj bi jim nekoč uspelo. To je še posebej zagatno.

Nizko obdavčeno osebno premoženje je namreč temeljna anomalija, ki povzroča druge. Je na primer temeljni razlog, da mladi ne morejo do stanovanj, vpliva posredno tudi na rodnost. Zaradi nizkih davkov na trgu ni stanovanj, zato ni najemniških stanovanj po normalnih cenah, zato se ne razvijejo stanovanjski skladi, kot jih poznajo drugod, v tej negotovosti je oblikovanje družine tvegano.

Nizka obdavčitev osebnega premoženja je tudi razlog, da vsi premožni ljudje v Sloveniji dejansko tudi živijo tukaj, ne pa v davčnih oazah. Ne gre za lepote te države itd. Gre za lepote davčne obravnave. Saj to zdaj tudi govorijo, mar ne? Ironično je, da so prav ti ljudje leta govorili o visoki obdavčitvi dela. Zdaj ko naj bi delo razbremenili in izpad nadomestili z obdavčitvijo osebnega premoženja, pa je vse narobe.

No, v vladi so se besa elite že prestrašili. Pa ne le to. Zdaj imajo še drug problem. Tudi sami bi bili radi malo elita. Radi bi se srečevali na sprejemih, radi bi živeli to življenje. In zanke so že nastavljene, vabila že poslana. Morda jih velja spomniti, da bodo prihajala le do dneva, ko bodo na položajih.