Heni Erceg

Heni Erceg

 |  Mladina 39  |  Hrvaška

Javna hiša

Drugače kot v NDH, katere legaliziranemu zlu so se odločno postavili po robu antifašisti in partizani, v današnji Hrvaški ni nikakršnega protipola širokemu sistemskemu ustaškemu spektru

S tem smo s posredovanjem tako imenovane javne televizije izvedeli, kakšna prijetna oaza je bil otroški dom za vojne sirote v mestu v bližini Zagreba, ki so ga partizani »napadli« leta 1942, čeprav je ustaška država ob pomoči cerkve v njem vestno skrbela za malčke podobno kot današnja oblast skrbi za srbske povratnike ali migrante.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Heni Erceg

Heni Erceg

 |  Mladina 39  |  Hrvaška

»Opravičujemo se zaradi objave netočne informacije, da je v Jastrebarskem potekala priložnostna žalna slovesnost ob evropskem dnevu spomina na žrtve totalitarnih režimov in 76. obletnici napada na Otroški dom za vojne sirote v Jastrebarskem, saj je šlo za 76. obletnico partizanskega, ne ustaškega napada na tamkajšnji otroški dom.«

S tem smo s posredovanjem tako imenovane javne televizije izvedeli, kakšna prijetna oaza je bil otroški dom za vojne sirote v mestu v bližini Zagreba, ki so ga partizani »napadli« leta 1942, čeprav je ustaška država ob pomoči cerkve v njem vestno skrbela za malčke podobno kot današnja oblast skrbi za srbske povratnike ali migrante.

Ta mučni ponaredek zgodovine je znova razkril vso poklicno in človeško bedo uredniškega kadra Hrvaške televizije, kolesca v propagandni mašineriji vladajoče desničarske HDZ. Kajti otroški dom v Jastrebarskem je bil ustaško taborišče, ki ga je ustanovila ustaška država, da bi v sodelovanju s cerkvijo po ustaško prevzgojila male Srbe in jim vbila v glavo sprevržene dogme prostaške nacistične države. V taborišče so pripeljali otroke s Kozare, katerih starše so pred tem pobili v koncentracijskem taborišču Jasenovac, skozi ta kraj veselja je šlo več kot tri tisoč deklic in dečkov, starih od šest do 14 let. Približno 450 jih je umrlo, ne da bi jih prej prevzgojili v Hrvate in katoličane. Partizani so leta 1942 zavzeli taborišče in osvobodili otroke, zaprte v njem, čeprav HTV namiguje, da so napadli otroški vrtec in preprečili idilično namero o ustaško-katoliški prevzgoji malčkov s Kozare.

Pa je to samo incident, kakršni za HTV sicer niso značilni? Je bil zaradi te odurne revizionistične objave kdo klican na odgovornost? Ne, nihče ni bil kaznovan in ne, to ni bil incident, ampak sestavina ureditve, ki so jo že davno vzpostavili v tej ustanovi, financirani z denarjem davkoplačevalcev in tako rekoč kolektivno vpreženi v ohranjanje ustrezne ravni ustaških »vrednot« v hrvaški družbi. Gre za ustanovo, ki iz svojih vrst skrbno odstranjuje neposlušne novinarje in jih nadomešča z mladimi partijskimi silami, vzgojenimi – za to poskrbijo izobraževalni sistem in mediji, kakršen je HTV – izključno v revizionizmu in ksenofobiji. Ki se sijajno vključijo v opravljanje odkrito goebbelsovske naloge HTV, mogočne izpostave klerofašističnih skupin. Bodisi elitnih vladajočih ali prostaških pouličnih.

Zato je žalostna zgodba o otroškem taborišču v Jastrebarskem samo skrajni rob trde nacionalistične uredniške politike v tem mediju, negativna kadrovska politika pa dobro utečena sestavina močnih povezav med HTV in stranko na oblasti. Zato vsakršno opozarjanje na cenzuro ali »ugovor vesti« pripelje do takojšnjega ukrepanja oziroma do odpovedi, kot je bila nedavno predlagana za novinarja HTV in predsednika Hrvaškega novinarskega društva (HND) Hrvoja Zovka. Grozi mu, da bo službo izgubil prav zaradi opozarjanja na cenzuro, pa tudi zaradi položaja, ki ga ima v krovni cehovski organizaciji. To zadnje je brez dvoma njegov najhujši zločin po mnenju urednice, ki mu je nadrejena – ta je svoje poklicne standarde sicer dokazovala tako, da se je slikala v objemu nekdanjega kleronacionalističnega premiera Tomislava Karamarka – in ki je zahtevala, da novinarja odpustijo. S sporočilom, da se mora odločiti med HTV in HND, kot da se to dvoje izključuje. S tem nasilnim dejanjem je gospa urednica uveljavljala visoka strokovna merila HNiP (Hrvaški novinarji in publicisti), društva, ki je bilo ustanovljeno kot kontrapunkt HND, v resnici pa je samo novinarski brlog in propagandna izpostava skrajne desnice. Uglednega novinarja je torej doletela kazen izgube službe zaradi verbalnega delikta, televizijske zaslone pa dan za dnem polnijo neki novi mladci, ki se od okorelih mentorjev hitro učijo osnov novinarstva na HTV: pomanjkanja vsakršne etične samozavesti in nekritične pripadnosti državni politiki. K temu sodi tudi to, da se v oddajah HTV redno pojavlja avtor nadvse priljubljene knjige o »delovnem taborišču« Jasenovac, v katerem naj bi bilo umrlo samo kakih tisoč ljudi, in to večinoma zaradi prehlada. Tako bo ljubiteljski zgodovinar, namesto da se v blodnjah pogovarja sam s sabo, vneto razlagal gledalstvu, da je genocid v Jasenovcu čista komunistična izmišljotina. Noben novinar HTV se ne bo drznil temu ustašu zapreti gobca, kajti takšna vrsta »cenzure« uglednega gosta bi pomenila takojšnjo odpoved.

Zgodba o Hrvaški televiziji pa je v resnici zgodba o Hrvaški sami, državi, v kateri novica, na slepo izbrana iz kopice podobnih, govori o tem, da so nekje na podeželju na nekem travniku pokopani posmrtni ostanki 55 ljudi, ki so jih usmrtili partizani, in čeprav so bili ubiti povečini ustaši, so predstavljeni kot »nedolžne žrtve partizanskih zločinov«. Nad grobom jih je ob kadilu in večni luči objokoval ganjeni minister za branitelje, odposlanka predsednice republike pa je ugotovila, da je bila »njihova edina krivda, da so bili Hrvati in domoljubi, ki so ljubili svoj narod in katoliško cerkev«! V čem se potemtakem razlikujeta nekdanja ustaška država in današnja Hrvaška? Drugače kot v NDH, katere legaliziranemu zlu so se odločno postavili po robu antifašisti in partizani, v današnji Hrvaški ni nikakršnega protipola širokemu sistemskemu ustaškemu spektru. Opaziti je zgolj molk sprijaznjenosti dela državljanov z nevarnim plesom države na ostrini fašistične britve, okrog katere se vse bolj krepi evropska fašizacija. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.