Grega Repovž

12. 10. 2018  |  Mladina 41  |  Uvodnik

Oko iz Mordorja

Pretekli teden smo dobili v Sloveniji res dober primer, kako deluje ta država – pa ne mislimo na državo kot tvorbo, ampak na to, v kaj so se ljudje v tej državi spremenili in kaj so postali v 25 letih nenehnih diskvalifikacij, podtikanj in strašenja. Kako ostati razumen v državi, v kateri obstaja cel aparat (okoli enega človeka), ki načrtno in zavestno diskvalificira drugače misleče, zlorablja podatke, lažira dogodke, pretirava in straši – sploh pa, odkar ima cel propagandni stroj, ki ga financira »prijatelj iz Madžarske«, mimikriran v navidezne medije.

Zato že v izhodišču modri ljudje v tej državi le s težavo kandidirajo na kakšno izpostavljeno funkcijo. Ker je preprosto hudo. Moraš biti malo nor, moraš biti kar pogumen. Redki zdržijo dalj časa.

Kako izredne so razmere, vam pove naslednji naslov iz enega od kvazimedijev Janševega propagandnega stroja: »Zagorelo v kraju prijateljice Milana Kučana Spomenke Hribar. Prišla je tudi policija.« V vasi Tomišelj je gorelo. Tako daleč smo prišli.

A ne glede na to se vsake toliko, še dobro, kdo vseeno odloči, da bo poskusil. Poskusil kaj? Pač opravljati svoje delo profesionalno, se vesti normalno, ne pristajati na noro logiko, v kateri je treba ves čas preračunavati, kako bo »reagiral« ta Mordor. V tej državi vsi preračunavajo. Tole bom naredil. Tega raje ne. Če bom naredil to, lahko moje ravnanje zbudi pošast, tole bo šlo morda skozi. Tako razmišljajo na malodane vseh izpostavljenih funkcijah. Še dejstva se tako presojajo: ne, ali so dejstva, ampak ali se splača z njimi priti na plano. Ne, kaj je treba storiti, kaj bi bilo dobro, kaj kažejo izračuni, kaj je nujno – ampak kako bo na posamezna dejanja reagiral Sauron, če ostanemo v priročnih primerjavah.

A bodimo človeški in prizanesljivi. Res je težko vedno znova koračiti v spopad s to vojsko, težko za posameznika in za njegovo družino. In to prodre v vsako poro družbe. Težko je imeti trdo kožo – in večina nima tako trde kože. Celo tisti, ki mislijo, da jo imajo, se ob soočenju z grobostjo Janševega aparata najpogosteje zlomijo. Znajdejo se v nori stiski – in nato pogosto počnejo popolne neumnosti. Redkokdo se odzove racionalno in profesionalno. Pograbita jih panika in strah. Upravičeno.

In to se je pretekli teden zgodilo generalnemu državnemu tožilcu Dragu Šketi. Človek se sicer že ves čas trudi, da bi bil nekako profesionalen generalni državni tožilec, a njegove izbrane besede vedno znova povedo, da pogleduje proti Mordorju. Dobro, ni edini, ne gre ga preveč obsojati. A pretekli teden je – kot že toliko drugih pred njim – nemudoma počepnil. Brezglavi strah ga je pograbil.

In je takoj žrtvoval enega najbolj verodostojnih vrhovnih državnih tožilcev v državi.

Vrhovni tožilec Jože Kozina je njegovo ime. Je res izjemen uslužbenec te države. Gre za enega redkih tožilcev, ki je tako dobro vodil postopke, da je modre ovratnike spravil za zapahe. Pri čemer pa je tudi gospod in človek širine, ki razume ta svet. Ko mu je na primer uspelo doseči dogovor o priznanju krivde z nekdanjim predsednikom uprave Merkurja Binetom Kordežem, je dejal, da gre v njegovem primeru za še moralnega in poštenega človeka, ki je krivdo priznal, sprejel družbeno maščevanje in ni izbiral drugih možnosti, kot je iskanje obvodov, zaradi katerih bi lahko še leta živel brez sankcij. In to je res. In prav to razumevanje, da je funkcija tožilca (in državnega uslužbenca) tudi družbena, da na primer vzpostavlja etiko, je res izjema v tem prostoru.

Kozina je kot tožilec videl marsikaj. Videl je, kako noro se v tej državi izkoriščajo delavci in kako se izigrava delavska zakonodaja. Kot tožilec. In kako se izigrava davčna zakonodaja. Kot tožilec. A nato je kot tožilec pretekli teden nastopil na seji komisije odbora za pravosodje državnega zbora in tam izrekel, da je zelo zadovoljen, da je v državnem zboru tudi stranka Levica, ki »bo delavcem in delu vrnila pravi pomen«, in še, da smo v Sloveniji dosegli dno, kar zadeva pravice delavcev. In da je treba podjetnikom odvzeti moč, jih ustrezno obdavčiti, »ne pa poslušati jokanje, da bodo šli v tujino; naj gredo«.

Če kdo ve, kaj govori, je to vrhovni tožilec, ki je v teh primerih zastopal državo. Pač vse, kar je izrekel o delavskih pravicah in davčnih utajah, ve iz primerov, v katerih je zastopal državo. Je prostodušen človek, a to je prostodušnost poštenjaka. Seveda je lahko razumeti njegove izjave tudi politično – a že seznam ljudi, ki jih je uspešno preganjal, je jasen dokaz, da je nepristranski. Pri čemer pa je tožilstvo nedolžnost glede političnega opredeljevanja izgubilo, ko že desetletja tolerira dejansko in neskrupulozno politično dejavnost tožilke Barbare Brezigar.

A kar je dovoljeno njej, Kozini ni. Četudi je njegovo dejanje popolnoma nedolžno proti tistemu, kar je političnega počela Brezigarjeva.

Še isti dan je desnica začela rožljati z verigami in topotati z nogami. In Šketa je vedel, kaj vse lahko to lahko zanj pomeni, in se je nemudoma odzval. Seveda se ni postavil za svojega tožilca, ki mu je zgolj pred enim letom, 8. oktobra 2017, podelil medaljo tožilstva za izjemne delovne uspehe. Ne, nemudoma ga je naznanil komisiji za etiko in integriteto pri državnotožilskem svetu in ga seveda s tem tudi profesionalno diskvalificiral. Kako predvidljivo, kajne?