Grega Repovž

19. 10. 2018  |  Mladina 42  |  Uvodnik

Še en ideološki urad

Urad vlade za makroekonomske analize in razvoj je bil včasih pomemben del slovenske ekonomske misli – veliko izjemnih ljudi je bilo zaposlenih v tem uradu, od tam prihaja na primer nekdanji varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek, pa velika zastopnica UTD Valerija Korošec in seveda nekdanji evropski komisar Janez Potočnik, njegov dolgoletni direktor. Nekako je bil to vladni think tank, v njem so delali družbene in ekonomske analize, razmišljali širše, Hanžkova poročila o človekovem razvoju so bila na primer izjemno branje, vpogled v drobovje družbe, in so dejansko ponujala razmislek o tem, kako naj se ta družba razvija glede na možnosti. Z odhodom Janeza Potočnika in nesrečno izbiro večno užaljenega Janeza Šušteršiča za njegovega naslednika je ta institucija začela izgubljati javni ugled, pa tudi propulzivnost.

Šušteršič se je po odhodu s tega položaja v Janševo vlado dokončno razkril – kot ideološko izredno premočrten finančni minister, človek zadrtih zamer, ki je v kriznem obdobju skupaj z Janšo klical trojko, da bi s tem ustvarili izredne razmere in odprli možnost za hitro privatizacijo. Na srečo te države in prebivalcev pa so Janšo in Šušteršiča, še preden jima je uspelo državo pripeljati do dejanskega zloma ter s tem nove delitve premoženja države, kar se je vedno znova izkazalo za temeljni cilj Janševih vlad, z oblasti odnesli protesti.

A s Šušteršičem je Umar postal še ena ideološka trdnjava neoliberalcev, od koder so le ponavljali njihove mantre o prevelikem javnem sektorju, previsokih plačah, državi kot slabem upravljalcu in seveda nujnosti privatizacije državnega premoženja. S tem je zapacal celotno institucijo, ji odvzel veljavo, umirjenost in brezčasnost, ki po vsem svetu zaljšajo tovrstne think tanke. Po Šušteršičevem odhodu je na njegovo mesto sedel njegov najbližji sodelavec Boštjan Vasle, človek milejšega izraza, bolj premišljenega nastopa, a enakih ideoloških prepričanj.

Oba Potočnikova naslednika sta bistveno spremenila namen te institucije, navzven je Umar postal še en neoliberalni think tank – na škodo mnogih izjemnih posameznikov, ki so tam zaposleni. V teh letih je iz urada, kjer so si službo včasih želeli dobiti najboljši mladi ekonomisti, postal le še en vladni urad rahlo dvomljivega slovesa – kot skoraj vse, česar so se dotaknili mladoekonomisti, čudežni dečki neoliberalnih političnih prepričanj. Najslabše jo je odnesla Banka Slovenije, iz katere je guverner Boštjan Jazbec pred koncem mandata malodane pobegnil v tujino, pri čemer se pa vseeno ni mogel zadržati, da ne bi še ob prostovoljnem odhodu pograbil tudi odpravnine. Kako tipično.

Stvarnost je njihove teze raztrgala. Še vedno bevskajo, pa tudi mediji jih imajo radi, ker pač govorijo populistične teze o dragi in nesposobni državi, previsokih plačah, pri čemer je, hecno, velika večina svoje celotno delovno obdobje preživela v javnem sektorju.

A vrnimo se k Umarju. Vasle, trenutno je po dveh mandatih vršilec dolžnosti direktorja urada, ves čas spretno igra svojo igrico z vsako vlado, ki mu ideološko ni blizu. To je doživljala vlada Alenke Bratušek, to je doživljala Cerarjeva vlada, ki ji je ves čas sicer diplomatsko, a kot kakšen Mednarodni denarni sklad – v svojem neoliberalnem obdobju, ne zdaj, ko priznava, da so bile politike zategovanja pasu zgrešene – vedno požugal, če je le pokazala kakšno intenco, da bi vodila malce bolj levo politiko. Vse seveda zavito v domnevno strokovnost.

In to se je ponovilo zdaj tudi pri Šarčevi vladi. Tako kot pred njim že fiskalni svet in njegov predstojnik Davorin Kračun se namreč tudi Vasle ni mogel zadržati, da ne bi vladi, ki je le nakazala, da bo morda pa začela voditi bolj socialno (oziroma levo) politiko od njenih predhodnic, priredil manjšega ognjemeta. Umar je ta teden predstavil analizo o plačah javnega sektorja, ki je dejansko le potrdila vse, kar so doslej trdili sindikati: da plače v javnem sektorju dejansko niso visoke in da so v primerjavi z zasebnim sektorjem za odtenek bolje plačani le nižje plačani poklici. Prav na teh podatkih sindikatov je nastalo tudi ogromno za neoliberalce tako motečih zavez v koalicijski pogodbi, ki prinašajo povečevanje obremenitev kapitala in rent.

A ker gre v tej analizi dejansko za ideološko »napačne« ugotovitve, tako neskladne z vsem, kar ves čas ponavlja Vasle, Umar tokrat ni preprosto objavil podatkov, ampak je priredil okroglo mizo. Na katero je seveda povabil svoje neoliberalne »prijatelje«, da bi z njihovimi izjavami uravnotežil podatke in na svoj domnevno strokovni način požugal premieru in ministrom, naj jim ne pride na misel, da bi opustili neoliberalno vero, pardon, agendo. Tako ob njem ni sedel nihče drug kot direktorica Gospodarske zbornice Slovenije Sonja Šmuc, ki je tako brezkompromisno napadala vlado zaradi drobnega načrta, da bi vsaj malo povečali obdavčitev kapitala in premoženja. A tudi Vasle je podatke iz analize obrnil iz temeljne ugotovitve, da povprečne plače v javnem sektorju niso višje kot v zasebnem, kar je neoliberalna mantra že dolga leta, v opozorilo vladi, naj si ne drzne zviševati plač.

Vlada ima na srečo priložnost, da na to mesto zdaj pripelje nekoga, ki bo imel kakšen drug cilj kot dosedanji direktor, glasnik neoliberalizma. Čeprav se pri kadrovskih izbirah na premiera Marjana Šarca ne gre ravno zanašati, kot se je pokazalo ob imenovanju odkritega rasista Damirja Črnčeca najprej za državnega sekretarja, nato pa še za vodjo vladne skupine za uveljavitev arbitraže.