Tišina hrupa

Bernard Nežmah

12. 10. 2018  |  Mladina 41  |  Pamflet

Ko je tednik Demokracija objavil razpis za novo slovensko pravljico, je ostro protestiralo društvo pisateljev in še več deset drugih organizacij. A zakaj literati protestirajo proti ustvarjanju književnosti? - Pravijo, da se otroško literaturo zlorablja za rasistično propagando. In kako se kaže moment rasizma? - Razpis med drugim predpisuje, da naj pravljica obravnava nevarnosti, ki jih prinašajo multikulturalizem in ilegalne migracije. Med poosebljenimi junaki pa naj pozitivce predstavljajo domače živali, negativce pa tujerodna invazivna vrsta.

Za umetniško kreacijo so tako točne zapovedi založnika same po sebi frustracija, res pa lahko zasebni založnik preferira tudi vnaprej določene literarne vsebine. To je pri nas vseskozi počel komunizem, ki je desetletja zapovedoval, da morajo biti v igranih filmih Nemci, četniki in domobranci absolutni negativci, brez kakršnihkoli človeških lastnosti. Po dvajsetih letih so se tej postavki začeli upirati srbski režiserji novega vala, ki so za seboj, predvsem v bunkerjih, pustili izjemne filme.

Projekt Demokracije sam po sebi ne obeta pravljične mojstrovine, a obsoditi ga rasizma? France Prešeren je v Lepi Vidi za negativnega junaka postavil zamorca, ki je Vido odpeljal prek morja, še prej pa jo zapeljal, da je zapustila malega otroka in moža. Bi velikemu pesniku rekli, da je rasist?

Da pa je rasistični moment poveličevanje domačih rastlinskih vrst pred tujimi, se lahko samo strinjamo. Bard narave Iztok Geister je posebej navdušen nad invazivkami, ki zmorejo orjaško pot v peklenskih razmerah, za povrh pa preživijo še nasilje domačinov, ki jih na vse kriplje izkoreninjajo. Toda ko lokalne politične in gozdarske oblasti sprožijo izsekavanje robinije, ki jo sicer že več kot stoletje najdevamo kot lepo udomačeno drevo, takrat pisateljska in druga protirasistična društva molčijo.

Preganjanje govora v imenu borbe proti razpihovanju sovraštva se je v zadnjem letu zelo udomačilo. Tožilka tokrat preganja tajnika slovenske škofovske konference Tadeja Strehovca. Očita mu, da je na spletnem portalu objavil imena skupine oseb in organizacij, ki so podpisale pobudo za zaščito ustavnih pravic žensk, ter da jih je s poimenovanjem abortivni lobi žalil ter širil sovraštvo.

Tema je kajpak antagonistična: na eni strani zagovorniki pravice žensk do abortusa, na drugi pravica spočetih otrok do življenja. A četudi smo na strani pravice žensk do svobodne odločitve o rojstvu, je priznati tudi svobodno izražanje vere. In krščanska cerkev že dve tisočletji postavlja abortus za greh in umor. Celo libertini papež Frančišek se je pred dnevi oglasil in primerjal prekinitev nosečnosti z naročenim umorom. „Tega ne bi smeli storiti, ni pravično umoriti človeka, tudi če je majhen. To je, kot če bi za rešitev težave najeli morilca.“ Kako tu stvari niso samoumevne, je v pravnem memorandomu napisal profesor prava Boštjan M. Zupančič, ko je izpostavil, da je že rimsko pravo tistemu, ki šele bo rojen, priznalo dedno pravico. Abortus torej kot umor potencialnega dediča.

Seveda najdemo tudi nasprotne argumente, toda če tožilka preganja patra Strehovca, hkrati preganja tudi Katoliško cerkev. Obtoženi namreč ni izrekal svojih misli, temveč je le ponavljal cerkveno doktrino. Trditi, da cerkev s svojim naukom razpihuje sovraštvo?????

Tovrstne polemike sprožajo jezo in odpor, slišijo se žalitve, kar pa je cena libertine družbe. Če hočeš svojo svobodo govora, moraš požreti tudi svobodo besed, ki te jezijo in besnijo. Toda sojenje Strehovcu ima še en stranski učinek, ki ga najdemo v odzivih na spletnih straneh nacionalke in drugih medijev. Tam se javljajo pisci, ki kot mali bogovi določajo, kaj je dovoljeno reči in kaj je preganjati in prepovedati. Budi se grozovito ljudsko veselje omejevanja svobode govora.

Če javnosti odreagirajo glasno na religiozne in politične poglede, izražene v besedah, pa so popolnoma onemele ob vsesplošnem napadu na človekovo pravico do miru. Zaradi besede, ki ga zmoti, bosta posameznik ali društvo ostro protestirala, pisala v medije, zahtevala sodni pregon, a nasilnemu hrupu, ki sta mu izpostavljena, se ne bosta uprla. Cerarjeva vlada je že po odstopu sprejela zakone o hrupu, ki dovoljujejo bistveno višje emisije hrušča. To zadeva vse, klerikalce in libertince, domorodce kot priseljence. Toda od nikoder upora in protestnih pisem. Pač, Eko-Krog iz Trbovelj je izjema, ki pa ne le lamentira, temveč se je s pritožbo obrnila na Ustavno sodišče.

Do nasilja hrupa pa ni ignorantna le vlada, še bolj občine. In volitve so priložnost za spremembe. V Ljubljani je aktualni župan po desetletju prvič dobil močnega tekmeca v podobi Anžeta Logarja. Tudi SDS je na zadnjih dveh volitvah ponujala neprepričljive kandidate v podobi Zofije Mazej Kukovič in Damjana Damjanovića. Del medijev nas prepričuje, da je župan Zoran Janković nepremagljiv. Toda, od kod njegova moč? Preprosto, na volitvah 2006, 2010 in 2014 so stranke »levega« pola predlagale tretjerazredne županske kandidate. SD so po takratni županji Danici Simšič dvakrat ponudili kandidatko, ki je zbrala po dva odstotka glasov!???? Leta 2006 je druga najmočnejša stranka v državi LDS v boj poslala kandidata, ki je nabral za vsega 1,70 volilnih preferenc. Na zadnjih volitvah je vladajoča SMC, ki je na državnih volitvah nabrala prek 35 odstotkov, lansirala političnega anonimneža, ki ni dosegel niti petih odstotkov. Ali bosta SD in SMC nastopila s kandidatoma, ki ne bosta le nominalna, temveč ju bosta stranki podprli še s kritiko sedanjega gospostva, ki je prežeto z avtoritarnostjo in korupcijo?

Preprosto, če se bosta v javnosti oglasila Miro Cerar, ml. in Dejan Židan s podporo svojemu kandidatu in besedami, da je čas, da se konča era samovoljnega županstva, ki ga spremljajo korupcijska tveganja, znajo volitve postati nepredvidljiv dogodek.