Vsiljevanje političnih smeti

Bernard Nežmah

19. 10. 2018  |  Mladina 42  |  Pamflet

Poslanca manjšin sta podpisala sporazum o sodelovanju z vlado, s čimer si je premier zagotovil 45 glasov podpore v parlamentu. Vest, ki bi morala šokirati. V medijih bi pričakovali ironične naslove - v Šarčevo vlado vstopila še Viktor Orban in Matteo Salvini! To, da manjšinska poslanca kdaj podpreta predloge vladnih zakonov, je že dolgo običaj. A zakaj bi morala podpisati poseben sporazum? Kaj torej prinaša ta dogovor? Vlada se zavezuje, da bo še naprej skrbela za ustrezno financiranje narodnih manjšin, da bo spoštovala rabo italijanščine in madžarščine v lokalnem okolju in državnih ustanovah, da bo še naprej skrbela za sistem vzgoje in izobraževanja …

Popolni nesmisel, saj vlada pravi, da bo spoštovala obstoječo zakonodajo. Kar je tako ali tako samoumevno. Pa tudi stranke vladajoče koalicije v volilni kampanji niso napovedovale, da bodo znižale denarno pomoč manjšinam. Po drugi strani pa sploh ni razvidno, kakšne obveznosti ta sporazum nalaga poslancema. Bodisi spektakel brez vsebine ali pa pred javnostjo skrit aneks, ki bo podporo nagrajeval z dodatnim proračunskim denarjem?

NLB je napovedala, da bo zaprla 25 poslovalnic po manjših krajih, kot so Črna na Koroškem, Rakek, Moravče, Ig, Žužemberk, Sežana, Borovnica etc. Akt počasnega obglavljanja malih mest in krajev. Če moraš do banke na 20 kilometrov dolgo pot, se ti krepko zniža standard bivanja. Že prej je podobna krčenja izvedla državna pošta, še prej država z zapiranjem osnovnih šol. No, tokrat so se župani protestno zbrali in zahtevajo ukrepanje od predsednika vlade. Slovenija pač ni le Ljubljana in nekaj mest, ampak širok preplet krajev na različnih koncih dežele.

Kdo bi ugovarjal, češ da gre za finančno odločitev bankirjev. Prav, toda tudi Mobitel in podobni svojih omrežij niso postavili le v velikih centrih, temveč bolj ali manj po vsem nacionalnem teritoriju. Demokracija javnih storitev zahteva minimalno solidarnost, po kateri določeni kraji niso apriori izločeni iz velikih sistemov. Vlada, ki ima namen skrbeti za enakomeren razvoj države, lahko sprejme tudi ukrepe, ki bi od bank, ki hočejo licenco za delovanje, zahtevali, da postavijo široko mrežo poslovalnic, ali pa poseže s finančnimi stimulacijami za ohranjanje odročnih bančnih izpostav.

Drugače ravna družba Državni gozdovi, ki je izpeljala akcijo posaditve deset tisoč novih dreves v gozdovih, ki jih je lani zdesetkal vetrolom. Projekt je bil široko opevan v dnevnih medijih, čeprav je v sebi absurden. Ekolog Anton Komat se čudi: »Naravo je treba pustiti, da sama opravi obnovo, saj zna najbolje.« V sebi pa nosi še bolj zgrešen pogled, da je gozd tako nemočen, da se s semeni dreves ni več sposoben obnoviti, da mu edino človek lahko pomaga k preživetju.

Ta v podobi vlade in občin napravi gozdovom veliko trajnejšo škodo kot žled in vetrolom. Pred dvema letoma je Cerarjeva vlada za potrebe Magne sklenila posekati veliki del rogoškega gozda, po protestu domačinov pa so pretnjo skrčili na šestino. Ista Magna zdaj napoveduje začetek dela v lakirnici, kjer bo zaposlenih 200 delavcev. Velja priklicati nekaj spomina. Leta 2017 sta minister Zdravko Počivalšek in premier Miro Cerar ml. nastopala z izjavami, da bodo v novi tovarni odprli do tri tisoč delovnih mest. Šef uprave Magne Günther Apfalter ju je kmalu demantiral, ko je napovedal 400 delovnih mest, medtem ko je aktualni vodja projekta David Adam te dni sporočil, da bo tovarna obratovala z 200 zaposlenimi, število pa se bo povečalo, če bodo prišla nova naročila.

Padec od 3.000 na 200 delavcev pomeni, da zaklinjajoče besede Cerarja in Počivalška držijo v slabih 7 odstotkih! In kakšna je usoda politikov, ki sta tako zmanipulirala dejstva? Oba sta nova ministra v Šarčevi vladi.

Časnik Moje Finance je objavil zanimivo študijo, iz katere izstopa, da se v Sloveniji najbolje živi v občini Cerklje na Gorenjskem, Ljubljana je denimo šele na 17. mestu. Ni upošteval, kaj govorijo posamezni župani, temveč je preštel višino plač, urejenost prometa in infrastrukture, dostopnost stanovanj, stopnjo kriminalitete in zdravje občanov. Skratka, kvaliteta bivanja ni avtomatizem, temveč proces presoje.

In kakšno je stanje v Ljubljani? Frenetična gradnja drastično spreminja cele soseske, zdaj protestirajo v Rožni dolini, kjer jim v naselje družinskih hiš oblast dovoljuje postavitev blokov, v Bežigradu, kjer županov štab načrtuje megalomansko novo sosesko na Parmovi, pred tem v Šiški, jutri vrag vedi kje vse. Nikjer pa javne debate, kako veliko mesto naj bo Ljubljana? Naj drvi proti pol milijona in milijonu? Množična pozidava pomeni definitivni padec bivalnega standarda. Na istem teritoriju se pač krčijo zelene površine in rapidno povečuje promet, kar vodi v prometne zamaške, ki meščanom kradejo ure in jih obremenjujejo z neskončnim cijazenjem po cestah.

Eden največjih smučarjev Ivica Kostelić je v zadnjem intervjuju razkril, da se je izselil iz Zagreba v 30 kilometrov oddaljene Sobočane. Umaknil se je v begu pred grozljivim stresom. Ja, posledica divje rastočih mest je grozljivi razmah stresa. Torej, volilna dilema ljubljanskih volitev je tudi, kakšno mesto hočejo meščani: njim bolj prijazno ali jankovićevski razmah gradbeništva?

Prostor, v katerem bi ljudje lahko debatirali, o tem, kakšno mesto hočejo, je list Ljubljana. Ki pa prinaša le hvalnice liku in delu župana Zorana Jankovića. Prevajalec in Prešernov nagrajenec Aleš Berger je protestiral pri pošti, ker mu nasilno meče v nabiralnik propagandne oglase v obliki lista Ljubljane. Protestiral je pri uredniku, na koncu pa sklenil, da bo propagandni bilten vsakič s pošto vrnil uredniku Urošu Grilcu. Se bo pojavil civilni upor, ko bo dan po izidu nove številke tisoč meščanov pred mestno hišo protestno prineslo kup propagandnih smeti?