Grega Repovž

7. 12. 2018  |  Mladina 49  |  Uvodnik

Menedžerska kriza

Dejansko ni nobene logike. V slabih tridesetih letih države, ko so se sfere znotraj novega političnega sistema razvijale in postajale vse bolj prefinjene, izdelane in tudi dorečene, je na prvem mestu med tistimi, ki je resno nazadoval, socialni dialog med delojemalci zasebnega sektorja in gospodarstvom. Dolgo je bil to dialog na ravni skandinavskih držav. Predstavniki podjetij so bili nekdaj ugledni in uglajeni ljudje z vpogledom v ekonomijo in družbo, zmožni govoriti o Mahlerju ali pa lon poslih z Nemčijo, zdaj pa nas že več kot desetletje na vrhovnih položajih gospodarskega zastopništva presenečajo neomikani in neverjetno grobi ljudje. Od Sama Hribarja Miliča do zadnje generalne direktorice gospodarske zbornice Sonje Šmuc – ne le družbena neotesanost, pogosto gre že kar za razredno sovražnost. Kot ne bi bili v visoko razviti evropski državi, članici evroobmočja.

Velja se spomniti zadnjega dejanskega predsednika Gospodarske zbornice Jožka Čuka. Njegova moč v tistem času je izvirala prav iz dejstva, da je bil uglajen in da je razumel nujnost socialnega sporazumevanja in dogovarjanja. Ni bil prevzeten, ne vzvišen, predvsem pa ni govoril, da je predstavnik kapitala. Iz te njegove skromnosti je izvirala tudi moč gospodarske zbornice. Ves čas je dajal vedeti, da mu gre za skupen interes, pri čemer je bilo jasno, koga in kaj zastopa. Zlasti ko je šlo državi dobro. S tem si je gospodarska zbornica ustvarila javni ugled, ki je presegal njeno dejansko moč. Šmučeva nasprotno daje vtis, da jo navdaja občutek nekakšne razredne večvrednosti, pri čemer je najbolj pretresljivo, kako nizko raven empatije ima, saj o zaposlenih izreka besede na ravni samopašnih francoskih kraljic tik pred francosko revolucijo.

To se resni organizaciji, ki predstavlja gospodarstvo, preprosto ne more in ne sme zgoditi. Zavračanje dialoga o resnejšem usklajevanju plač, grožnje z odpovedovanjem panožnih kolektivnih pogodb v petem zaporednem letu ene najvišjih rasti v Evropi, ob najnižji brezposelnosti, rekordnih dobičkih … vse skupaj bi lahko opisali kot žalostno, če ne bi bilo skrb zbujajoče.

Šmučeva je namreč izraz globoke krize slovenske vodstvene strukture v podjetjih. In ta kriza traja že vrsto let. A ker naj bi šlo za finančno in družbeno močni razred, za nekakšno elito, ki naj bi bila zmožna poskrbeti zase, te krize nikoli res nismo prepoznali. In vendar je krizo menedžerske in gospodarske »pameti« treba obravnavati kot skupen, nacionalen problem, saj ima vpliv na vse, velik vpliv. Ne gre namreč zgolj za socialni dialog in družbeno dogovarjanje, menedžerji sprejemajo ključne odločitve, ki vplivajo na smer razvoja države.

Razlogov, da je slovenski menedžerski razred tako nazadoval, izgubil svoj intelektualni potencial, je več.

Kljub moči, ki izhaja iz funkcij, so menedžerji doživljali vse tegobe tranzicije. Kot da to ne bi bilo dovolj, je celoten poklic šel skozi trde politične čistke v letih 2004–2008. Nato so prišli menedžerski odkupi, splet političnih okoliščin in pogoltnosti, ki so v očeh javnosti za dolga leta negativno zaznamovali celoten poklic. Temu je spet sledilo obdobje nedomišljenih menjav. A hkrati je prišla še gospodarska kriza. In naslednje obdobje hitrih in nedomišljenih menjav. Dolgoletne izkušnje in znanja se tako niso prenesli iz enega v drugi rod menedžerjev, ampak so dobesedno izpuhteli v zrak. In tisti, ki so prevzemali vodenje podjetij tako na ravni uprav kot nadzornih svetov, so jih prevzemali v najslabšem možnem času, pod velikim pritiskom.

Lahko bi rekli, da so bili današnji menedžerji, ki vodijo relevantna podjetja, vzgojeni v krizi, še huje, dejansko so produkt krize same. A to se kaže tudi v nezmožnosti sporazumevanja z delojemalci in nesposobnosti dejanskega dogovarjanja. Vendar ne gre zgolj za to: primanjkuje razumevanja vlog v posamezni državi, že tega, da gre za vezno posodo, delovanja samega gospodarstva, najbolj pa se to kaže pri zmožnosti makroekonomskega pogleda. Danes praktično ni več menedžerja, ki bi bil zmožen izrekati resne makroekonomske analize, ki bi zmogel razumevati družbo, kot da je družbena širina postala nekaj sramotnega. Jezik današnje menedžerske elite je postal preprost, elementaren, nobene progresivnosti ni v njem, nobenih velikih razmislekov. A to se pozna tudi pri podjetjih. Dokaz je nizka produktivnost v Sloveniji. Menedžerjev s tem ne obtožujemo, to ni namen. Je pa prišel čas, da se začnejo ukvarjati s krizo svojega poklica. Taki, kot so zdaj, pomenijo grožnjo prihodnjemu razvoju države.

Rast v večini panog še vedno temelji na nizkih stroških dela. Taka rast ima svoje omejitve. In čeprav so dobički visoki (prostor za dvig plač absolutno obstaja), nekdanja tehnološka naprednost, ki je bila dolgo regijski zaščitni znak slovenskega gospodarstva, izginja. Tudi gospodarska zbornica je bila včasih think-tank gospodarstva, z močnim analitičnim centrom. Podjetja in njihova vodstva so bila dolgo eden od razvojnih motorjev tudi družbe same, znanosti, kulture, umetnosti – pa tudi lokalne rasti in razvoja. Iz tega so izhajali dolgoročni sinergični učinki.

Tako pomembna poklicna skupina, ki ima tako velik vpliv na razvoj, bi si morala nehati zatiskati oči pred svojo krizo. Nezadovoljstvo s plačami, ki je dejansko in upravičeno ter je v veliki meri posledica neoliberalnega kapitalizma, bo na koncu izbruhnilo z vso silo. Dovolj je pogled v Francijo, kjer so frustracije enake. Le da Francija še vedno ni prišla iz postkriznega gospodarskega krča, Slovenija pa je med najhitreje rastočimi evropskimi gospodarstvi. Aroganca je znak šibkosti, ne pa moči.