Grega Repovž

30. 11. 2018  |  Mladina 48  |  Uvodnik

Prvi korak 

Z nekaterimi zadevami mediji ne želimo obremenjevati svojih bralcev, poslušalcev in gledalcev. V tem se ne razlikujemo od drugih podjetij. Vse panoge in podjetja imajo svoje vire težav in jih pač rešujejo. Kadar novinarji pišemo ali poročamo o sebi, za to obstajajo res tehtni razlogi, ki lahko vplivajo tudi na bralce, poslušalce in gledalce. Tudi zdravniki se ne odzovejo na vsako mazaštvo ali prodajanje različnih placebov pacientom. Ko pride do ravnanja, ki lahko ogrozi življenje in zdravje ljudi, pa se javno oglasijo. Tako je bilo na primer v primeru kampanje zoper cepljenje otrok. Brez javnega nastopanja zdravnikov bi se stvari slabo končale. Tudi v tem primeru ne gre za medije, gre za interes javnosti.

Slovenski mediji imamo problem, z njim je javnost seznanjena. Politična stranka SDS ima namreč na slovenskem trgu večje število proizvodov, ki se delajo, da so mediji. Tednik Demokracija, televizija Nova24tv, portal Škandal24 in množica manjših lokalnih portalov posnema formo medijev. Gre za načrt stranke SDS, del propagandnega stroja SDS. Ker ta propagandni stroj veliko stane, jim finančno pomagajo iz Madžarske, Viktor Orbán. Skrajne politične stranke namreč delujejo povezano, imajo tudi mecene. A zakaj morajo imeti lažne medije? V času interneta so ti navidezni, lažni mediji osnovna platforma za širjenje politične paranoje, ker mora tudi na internetu vse skupaj delovati kot novinarski izdelek, da privzame kredibilnost, ki jo imajo pravi mediji. Skozi ta kanal se v ljudi najlažje vnašajo strah, občutki ogroženosti, spodbuja sovraštvo.

Prebivalci Slovenije ter mediji in novinarji pa niso edine žrtve, ki jih ti navidezni mediji izpostavljajo laži, sovražnosti. Pod pritiskom se znajdejo tudi podjetja, zlasti tista, na katera ima posredni vpliv država (prek lastništva ali poslovnega sodelovanja). Pač, tudi vodstva podjetij vedo, imajo ne nazadnje tudi izkušnje iz preteklih vlad Janeza Janše, da jim bo za morebitno nesodelovanje nekoč ali pa takoj izstavil račun. Ne pozabimo, zaradi maščevanja in želje po medijih je Janša prodal Mercator, zamenjane so bile številne uspešne uprave (od Luke Koper, Intereurope, Dela, Večera, Telekoma, Petrola …), marsikatero podjetje pa je šlo pod novo upravo pod vodo. Šarčev poziv tem podjetjem, da naj prenehajo oglaševati na teh kvazimedijskih platformah za širjenje nestrpnosti, je torej umesten, a zdaj mora slediti naslednji korak: tem podjetjem mora vlada ponuditi pomoč in zavezništvo. Če premier misli resno, ni dovolj pokazati nanje. Trdimo, da večina izpostavljenih podjetij oglašuje na teh medijskih platformah zato, da bi si s tem zagotovila mir za normalno poslovanje.

Šarec točno ve, s kom oziroma s čim imajo opraviti ta podjetja in zakaj oglašujejo v teh kvazi medijih. Na svoji koži je to doživel in doživlja še danes. A on je medijski človek in politik, ima trdo kožo. Podjetja pa so ranljiva in njihove uprave nimajo teh izkušenj. Pri čemer je treba povedati: kooperativnost nič ne pomaga. Velja se spomniti, koliko jih je postalo kooperativnih leta 2004. Ob prvi priložnosti so bili zamenjani. Eden za drugim. Ker tudi Janša ljubi izdajo, mrzi pa izdajalce, tako kot vsi avtokrati.

A vrnimo se: če Šarec misli resno, je bil to šele prvi korak. Kot smo rekli – gre za zavezništvo in družbeno odgovornost. V Sloveniji, v Nemčiji (kjer nemškemu Telekomu ni niti na misel prišlo, da bi oglaševal v časopisu Deutschland Kurier, ki ga je izdajala AfD, seveda pa hkrati oglašuje v vseh normalnih političnih medijih vseh nazorov), v Ameriki (kjer se je kar 4062 podjetij odločilo, da ne bo več oglaševalo na Breitbart News, v normalnih pa) itd. Vse to si lahko preberete v člankih Jureta Trampuša, Boruta Mekine, Petra Petrovčiča ter nemških kolegov Melanie Amann, Svena Beckerja in Svena Röbla. A zakaj poudarjamo, da gre za zavezništvo? Ker je to v korist vseh, pravih medijev od Mladine do Reporterja, politike, podjetij in predvsem javnosti. Gre namreč za to, da skrajna politika zlorablja liberalne demokratične institute in inštitucije ter pravice (z medijsko ureditvijo in svobodo govora vred), kar pa pomeni uničevanje demokracije same. S tem pa tudi svobodnega gospodarstva.

Velja se spomniti, da je slovenska politika skrajno desnico, ki jo predstavlja SDS, zmogla v parlamentarnem boju premagati le tako, da se je povezala. Od Alenke Bratušek do Šarca in Mira Cerarja, od Dejana Židana in Karla Erjavca do Luke Mesca. Vse stranke so razumele, da potrebujejo zavezništvo, ker gre za boj za normalno družbo. In tudi podjetja je treba obravnavati enako – z njimi morata politika in javnost stkati zavezništvo proti temu sovraštvu in uničevanju demokracije. Zato, ker to normalnost potrebuje tudi gospodarstvo. Tudi podjetja so normalno začela poslovati šele, ko je Janša tudi v drugo zapustil oblast. In lahko smo kritični do Bratuškove in Cerarja, a to, da morajo imeti podjetja mir, sta kot premiera popolnoma razumela. Razume tudi Šarec, a to je treba urediti. Za Janšo so podjetja zgolj in le politični plen.

Da, to je družbena odgovornost, ki jo imajo podjetja zapisano v svojih statutih in drugih listinah. Zdaj jih bo seveda zamikalo, da bi v celoti izstopila iz tovrstnega oglaševanja, črtala iz njega tudi prave medije (zlasti politične), od Dela, Večera, Dnevnika do Mladine in Reporterja. A dejansko so to njihovi največji zavezniki, saj tudi podjetja potrebujejo normalnost, ki jo zagotavljajo resni mediji. Najbolj pa jo potrebujejo prebivalci te države. Zanje gre.