Išče se nadomestilo

dr. Bogomir Kovač

7. 12. 2018  |  Mladina 49  |  Ekonomija

Bruselj je ta teden slavil dvakrat, najprej dvajsetletnico evra, kasneje njegovo novo kompromisno reformo preživetja. Ekonomska usoda evra je danes ključno politično sidro EU. Njegove institucionalne pomanjkljivosti ogrožajo sistemske okvire EU, toda njegova politična legitimnost je osrednje evropsko lepilo. Evro in Ekonomska in monetarna unija (EMU) ne moreta preživeti brez večje evropske integracije in boljšega kriznega menedžmenta. Prehitra centralizacija in prevelika integracija EU pa lahko prav tako povzročita njegov zlom. Bolj kot lastna ali zgolj politično ekonomska nasprotja mu grozijo geopolitične nevarnosti. Evro je problem in up EU, toda danes bolj EU ogroža njega kot obratno.

Vrh evroskupine je junija 2018 določil okvire nujnih institucionalnih reform, decembra smo dobili njihov klavrni približek. Vsi so se strinjali glede tehničnih okvirov protikriznega delovanja, manj glede bančne unije, nihče ni podprl skupnih jamstev za finančni položaj držav in varčevalne vloge prebivalstva. Celovita reforma evroobmočja, pod okriljem Francije z Macronom na čelu, zahteva vzpostavitev bančne unije in finančne centralizacije, evrskega finančnega ministra s proračunom, evropski denarni sklad in transferna jamstva. Nič od tega se ni uresničilo, Macrona danes ogrožajo notranje razmere v Franciji, Merklova se poslavlja, nova os Paris–Berlin ne deluje. Odločilno zavoro so spet sprožili Nizozemci.

Osrednje vprašanje bančne unije (EBU) je že slabo desetletje, kako preprečiti, da bi bankrot bank postal tveganje držav. Reševanje bančnega sistema, predvsem zasebnih bank, je poglobilo dolžniško krizo držav, zlasti v skupini PIIGS. EBU je od leta 2014 ponudila zgolj nadzorne mehanizme bank (SSM), pa še tu je zunaj ostalo 15 odstotkov finančne aktive, ker Nemčija ni privolila v nadzor svojih regionalnih bank (Sparkassen). Tudi drugi steber EBU, reševalni krizni mehanizem (SRM), ne omogoča hitrih intervencij, sloviti reševalni sklad (SRF) danes meri pičlih 25 mrd eur. Tretji del, skupna shema za zaščito bančnih vlog (EDIS), nima nobene podpore. EBU ne more rešiti pomanjkljivosti EMU in evra, če sam ostaja po petih letih institucionalni torzo. Sistem majhnih korakov postaja vedno manj sprejemljiva rešitev, zaradi morebitne nove finančne krize in nasprotij same EU. Denar temelji na zaupanju, EMU in EBU zahtevata politično sodelovanje in ekonomsko solidarnost. To ni levičarska zahteva glasnikov trga dela, temveč nuja trga kapitala, nosilcev denarja.

Poglobitev EBU kot del EMU je za zdaj omejena na krepitev vloge evropskega monetarnega sistema (ESM), definirani so »previdnostni ukrepi«, kar pomeni, da hitreje in predčasno reagira, da je delovanje SRF fiskalno nevtralno, da so izboljšane komunikacije med evropsko komisijo, Evropsko centralno banko in ESM, da posredujejo med državami in finančnimi institucijami (»trgi«) glede zadolževanja. Toda EBU ne more delovati brez treh stebrov, EDIS je tu eden ključnih delov. Morda bi potrebovali novo Cecchinijevo poročilo, ki je leta 1988 dokazovalo visoke stroške nepopolnega delovanja skupnega trga, danes pa EBU. Fragmentacija bančnega sistema v finančnih krizah vodi v usodno politično diferenciacijo držav. Nedokončana EBU je v novi krizi, pot vodi do političnega zloma EU.

Nastanek ideje o evru in EMU sega v leto 1971, od regulacije deviznih tečajev (Wernerjevo poročilo 1971) do ideje o evropskem monetarnem sistemu v slovitem Delorsovem poročilu (1991), ki govori o treh korakih, enotnem trgu, ECB in uvedbi evra. Seveda, v ozadju je bila ideja nove ustavne ureditve, političnoekonomske unije, širitve in poglabljanja EU, razvojne konvergence. Politični zanos je spregledal dve umazani dejstvi: da skupni denar potrebuje bančno ureditev (EBU), vključno z vlogo ECB kot zadnjega posojilodajalca, in da v ozadju ni fiskalnih transferjev, ki rešujejo problem javnih dolgov. Evro naj bi bil sprožilec evropske federalizacije, dejansko je EU politično razcepil, ostaja pa vplivno lepilo poslovnega sodelovanja in povezovanja ljudi. Evro je omogočil stabilizacijo in integracijo, toda ni odpravil neenakosti in ni pospešil rasti. Bodimo povsem jasni. Evro naj bi rešil dolgoletni razvojni prepad med EU in ZDA, toda dejansko je EMU vseskozi, dvajset let, poglabljal njen zaostanek. Stagnacija rasti, plačilnobilančna neravnotežja, dolžniška kriza in ekonomska divergenca so stalna popotnica evra. Zato nekdaj prikriti evroskepticizem postaja danes del eksplicitnega političnega populizma proti EU.

V zadnjih dvesto letih smo imeli 15 monetarnih unij. Vse so pokopale predvsem politične spremembe in ne toliko ekonomske pomanjkljivosti, obstale so zgolj kot nacionalne unije (ZDA, VB). Ekonomisti pogosto dokazujemo, da EMU ne more obstati brez bančne (EBU) in fiskalne unije (EFU), transfernih mehanizmov in delitve tveganj. To na koncu zahteva politično unijo in tu se zgodba konča, kot nekdaj pri politični demokratizaciji komunističnih ekonomskih sistemov. ZDA so monetarno in finančno unijo potrebovale 180 let, za EU je petina tega. Toda EU lahko politično težje dosegljivo fiskalno unijo delno nadomesti z večjo finančno in bančno integracijo. To je institucionalno nadomestilo, ki je lahko učinkovito mašilo. Ne potrebujemo torej sporne centralizacije evropskega proračuna, transferne unije z Nemčijo kot nekakšno molznico periferije EU. Zadostuje, da EBU nadomesti fiskalna unija.

EU je od leta 1957 preživela 72 volatilnih ekonomskih ciklov, manj ali bolj nevarnih. Zadnja velika recesija jo je skoraj pokopala, negotovost pa še traja. Federalizacija EU je sprožila nasprotne reakcije, ekonomski nacionalizem in populizem. Evropska Nemčija se tu spreminja v nemško Evropo, če parafraziramo Kohla. Rešitev je v socializaciji trga kapitala in gradnji EBU, tudi v dogovorjenem odpisu dolgov. Brez tega EU čaka nekdanja usoda Benetk in Firenc. Morda pa ekonomski propad tudi tu postane kulturna atrakcija.