Bo VB razpadla hitreje kot EU?

dr. Bogomir Kovač

30. 11. 2018  |  Mladina 48  |  Ekonomija

Brexitski kaos doživlja v zadnjih dveh mesecih leta 2018 vrhunec. Britanski izstop iz EU je bil spočet kot notranjepolitični obračun in se bo tako po slabih treh letih po spornem referendumu tudi končal. Brexit bi lahko določil nova evropska pravila igre vstopa in izstopa, tipizacijo različnih pogodbenih razmerij, organizirano diferenciacijo EU. Razdružitev pomeni ureditev medsebojnih razmerij, obveznosti in pravic, koristi in stroškov. Toda brexit je očitno postal zadnji korak propada slavnega britanskega imperija. EU je kljub protislovjem in institucionalni krizi dokazala svojo premoč nad preživetim ekonomskim nacionalizmom. Brexit nima političnih zmagovalcev, toda prava učna ura poražencev se očitno šele začenja.

Velika Britanija (VB) je v svoji stoletni politični zgodovini razvila arhetip liberalne demokracije in tržne družbe. Njenega političnega sistema ne utemeljuje zapisana ustava, temveč serija političnih dokumentov, od slavne Magne Carte (1215), Zakona o pravicah (1689) do pogodbe o združitvi z EU (1972) ali pa decentralizaciji monarhije (1998). Sedanji sporazum med VB in EU o razdružitvi tudi čaka poseben zakon, če bo preživel decembrsko potrditev v parlamentu. V britanski politični tradiciji tiči postopna, procesna decentralizacija politične moči, nekdaj ograjevanje od monarhije, kasneje centralne vlade, tokrat od Bruslja. Obramba suverenosti je v VB vedno nosila pridih reprezentativnosti, odločanja v imenu in za ljudstvo. Toda eno je suverenost države navzven, drugo federalizem navznoter, zlasti v razmerju do Škotske, Severne Irske in Walesa.

VB je s tega vidika EU v malem, sama doživlja njeno usodo. Škoti se želijo odcepiti, Wales zahteva večjo avtonomijo, Severna Irska posebno pogodbo, Anglija pa brani svoj centralni položaj. Britanske bitke med unionisti in nacionalisti nosijo s seboj podobne identitetne razlike in interesne boje, kot jih imajo članice EU. Razlika je zgolj v tem, da VB nastopa navzven kot klasična suverena država, z jasno razmejitvijo subsidiarnosti navznoter. EU pa je ohlapna povezanost držav, nedorečena ekonomska skupnost, ki je v petdesetih letih zapravila priložnost, da bi postala politična unija. Od tod navidezno presenetljivo dejstvo, da je VB pri brexitu politično bolj deljena in razcepljena kot EU. Še več, grozijo ji usodna ustavna politična kriza, notranja razdružitev, kajti Škoti si želijo ostati v EU, Irci želijo ostati povezani. Tudi z Brusljem sprte države, kot so Poljska, Madžarska in tudi Italija, ne želijo iz EU. Brexit je EU politično utrdil, VB pa politično razbil in ekonomsko oslabil.

Seveda je paradoksalno, da je slavni 50. člen Lizbonske pogodbe o izstopu držav spisal lord Kerr, ugleden britanski diplomant. Napisan je na kožo EU in ne izstopnice, kratka časovnica razdružitve je nesorazmerna z nedefiniranimi institucionalnimi pogoji in protokoli izstopa. EU dejansko nima pokritja za različne pogodbe, švicarski, norveški, kanadski in drugi modeli sodelovanja, tudi sedanje britanske posebnosti, so institucionalni aranžmaji à la carte. Toda diplomacija ni kulinarika. Brexit bi lahko standardiziral takšne mejne razmere delovanja EU in s tem znižal tveganja in stroške možne razdružitve držav. Toda brez uspeha.

Dosedanji stroški brexita so razmeroma visoki, tveganja velika, kar je večinsko mnenje ekonomistov. Toda največ izračunov in projekcij je bilo narejenih po referendumu, torej zunaj ključne politične odločitve. Ocena dosedanjih stroškov brexita govori o vrednosti 2,2 odstotka BDP ali preprosteje dobrih 34 milijard funtov, 350 milijonov funtov na teden, 2700 na Britanca letno. Politično izhodišče brexita je bila ekonomska argumentacija, toda konkretne rešitve prinašajo Britancem slabše razmere. Zato je Mayeva popuščala, Barnier pa je v imenu EU slavil. Sporazum med EU in VB na obsežnih 583 straneh bolj ohranja kot spreminja dosedanje povezave, govori več o zgodovini kot prihodnosti, ki je domena kratke spremljevalne politične deklaracije. Brexit je v teh dokumentih bolj nova oblika sodelovanja kot pričakovana razdružitev. Tudi 39 milijard ločitvenega prispevka v EU-proračun sodi v ta paket. Namesto pričakovane unilateralne liberalizacije smo dobili temelj za novo bilateralno kooperacijo. Drugačna rešitev zaradi kompleksne prepletenosti gospodarstev niti ni mogoča. In prav to je povzročilo popoln politični vihar v VB.

Možni so trije scenariji. Prvi govori, da VB sprejme dogovor in v prehodnem obdobju, do sprejetja lastne zakonodaje, ohlapne praznine z benevolentnostjo EU spremeni v svojo korist. Druga možnost sta zavrnitev sporazuma in enostranska odcepitev, kar so ekstravagantno uprizorili v Hongkongu ali Singapurju, izhodišče novega sporazuma pa je Bela knjiga britanske vlade. Tretja možnost je nov referendum, ker so dejstva drugačna od pričakovanj, ljudje pa bolje razumejo posledice in bodo zato odločitve legitimnejše kot leta 2016. Toda vse troje je semenj politične ničevosti. Prva alternativa prinaša politično krizo, druga sproža gospodarsko, tretja za zdaj nima podpore niti pri torijcih niti pri laburistih. Brexit so dejansko zapečatili trije usodni koraki. Pomanjkanje strateških ciljev VB, neznosna politična improvizacija in prevare političnih elit, predvsem pa očitne vodstvene zablode Camerona in Mayeve, pa prevlada političnih klovnov, kot sta brata Johnson.

Sprejetje sporazuma v britanskem parlamentu je dejansko boj za politično oblast. Zavrnitev sporazuma pomeni padec Mayeve in nove volitve. Vsi manipulirajo, toda nihče nima rešitve. Zmeda je popolna, kaos je posledica nejasnih predstav, kaj brexit pomeni in prinaša. Projekt zavajanja (2016) je zamenjal projekt zastraševanja (2018). Danes je britanska dilema slab sporazum ali enostranski izstop, oboje pa je usoden nesporazum. Očitno bo VB razpadla hitreje kot EU.