Raus

Vlado Miheljak

14. 12. 2018  |  Mladina 50  |  Dva leva

Govorjenje o segrevanju zemlje je velika laž. Sem geolog in vem, da temu ni tako. Zemlja se v resnici ohlaja. Črni panter, simbol Karantanije, je izumrl, ker se podnebje v Evropi ohlaja, saj je bil črni panter navajen na bolj toplo podnebje.
— Grims na okrogli mizi Migracije in človekove pravice razkriva šokantno skrivnost, da je bil karantanski panter v resnici črni južnjak. (Demokracija, 10. 12. 2018)

Zaradi migrantov so slovenske bolnišnice bolj obremenjene, saj migranti s seboj prinašajo nalezljive bolezni. Na infekcijski kliniki so zaradi tega izredne razmere. Slovenski bolniki ležijo kar na hodnikih, ker jih ne morejo zaradi prezasedenosti premestiti v bolniške sobe.
— Odvetnica Lucija Ušaj Šinkovec na okrogli mizi Migracije in človekove pravice razkriva razlog za prezasedenost infekcijske klinike. (Demokracija, 10. 12. 2018)

V razmerah, ko imate horde potencialnih klavcev, potencialnih posiljevalcev, ki preplavljajo Evropo, z ničelnim človeškim kapitalom, ki so funkcionalno nepismeni, z negativnim socialnim kapitalom, ki so nezdružljivi z evropsko civilizacijo, v takem primeru seveda o kakršnih koli dobrobitih migracij ne morete govoriti. ... Tisti, ki pa prihajajo sem z namenom socialnega turizma, de facto parazitizma, pa seveda ne morejo biti dobrodošli ... Se pravi, so socialni turisti oz. paraziti.
— Bernard Brščič v oddaji s povednim naslovom: Kdo vam laže? (Nova24TV, 21. 11. 2018)

Pojma Volksgemeinschaft ni na novo skonstruiral nacionalsocializem. Pojem je bil v obtoku tako v cesarski Nemčiji kot v Weimarski republiki. Ga je pa nacionalsocializem osrediščil in izčistil. Pojem je zajemal »determinacijo ljudstva kot socialnega občestva, kot preseganja razredne delitve in konflikta, izraz politične enotnosti, volje in politične animacije ter nacionalnega preporoda«. A ključna je bila distinkcija do pojma državne nacije (Staatnation vs. Volksgemeinschaft). Pojem državne nacije je onkraj ozkega in imperativnega etničnega določila in omejitve naroda, Volksgemeinschaft pa je, nasprotno, etnificiran in rasificiran. Zato je bila formacija skupnosti pogojena z doslednim izključevanjem vsega, kar rasno, etnično, zdravstveno in nravstveno ne spada v pojem Volksgemeinschaft (Judje, cigani, homoseksualci, duševno in telesno defektni ali okuženi, pa tudi slabiči, omahljivci in celo liberalci, levičarji …). Pač vsega, kar je tujega v narodovem telesu. Ekonomija tega sovraštva in odklanjanja je bila jasna in enostavna. Prosto po Freudu: »Koncentracija sovraštva do tuje skupine odstranja netolerantnost v lastni skupini, do katere bi sicer veljal neki nadvse ambivalentni odnos.« In Jud je poosebljal to tujost. Zato so Jude dobesedno predstavljali kot parazite. Parasitenvolk! Filozof Boris Vezjak je v Hitlerjevem Mein Kampfu našel enajst navedb Judov kot parazitov. In kot take so jih tudi predstavljali v propagandnih »umetniških« in »dokumentarnih« produkcijah. Tako je denimo v Hipplerjevem propagandnem filmu Večni Jud (Der ewige Jude, 1940), ki ilustrira domnevno judovsko bizarnost, umetniško-estetsko izrojenost, telesno in duševno defektnost, okrutnost, roparsko, klavsko in posiljevalsko slo, vrhunec scena, kjer Jude primerja s podganami, ki (pri)lezejo iz kanalov: »Kjer vzniknejo podgane, uničijo zemljo, človeške dobrine in hrano. Na ta način širijo bolezni, kugo, gobavost, tifus, kolero, grižo itd. So zahrbtne, strahopetne in okrutne ter navadno napadajo v velikih skupinah. Predstavljajo pokvarjeno podzemlje živalskega sveta ... Nič drugače kot Judje med ljudmi.«

Razčlovečenje, depersonifikacija in pridajanje slabšalnih živalskih prispodob so naleteli tudi na upor, refleksijo, ki gradi na afirmativni rabi prav teh atributov. Tako ena najprepričljivejših kritik holokavsta, strip Pulitzerjevega nagrajenca Arta Spiegelmana z naslovom Maus: A Survivor’s Tale, izkušnjo holokavsta svojih staršev, poljskih Judov, izriše v basenski formi z živalskimi metaforami. V družinski zgodbi, ki se izteče v koncentracijsko taborišče, so Judje upodobljeni kot miši, nacisti kot mačkoni, Poljaki pa prašiči. Dvodelna zgodba družinske travme je izrisana v črno-beli tehniki v t. i. undergroud comix maniri in je zgled vizualizacije upora proti vsem oblikam in praksam razčlovečenja, razosebljanja; je primer, kako se tvorno soočiti s stigmo in s travmo.

O. K. Retorika in metafore, kakršne uporabljajo razni brščiči, grimsi itd., so na moč podobne nacističnim. Enak besednjak, enake primerjave, enaka logika degradacije človeških vrlin pri objektu njihove sovražnosti. Je torej zrelo za poimenovanje s pravimi izrazi?

Pred skoraj tremi leti sem pisal, da se strinjam s tistimi, ki svarijo pred preveč lahkotno rabo pojma fašizem; da je lahko ta izraz za avtoritarne diskurzivne in politične prakse zavajajoč, če zgolj emocionalizira razmerja in nadomesti analizo. Vsekakor. Ko rečeš fašizem, se mora analiza pojava, vzrokov, posledic šele zares začeti, ne končati. Res je tudi, da nova surova populistična retorika, ki se pojavlja še zlasti na pogoriščih nekdanjih komunističnih režimov, ni čista oblika, ampak nekakšna mešanica nastavkov korporativizma, populizma, egalitarizma, nacionalizma, ksenofobije, nestrpnosti do marginalnih skupin, z besednjakom in ikonografijo, ki spominja tako na nacizem kot na stalinizem, a obenem oblikuje svojo avtoritarno in totalitarno prakso bolj ali manj znotraj (vsaj ohlapne) forme demokratičnega reda, ki ga priznava, nanj celo prisega in se v svojih intervencijah nanj sklicuje. Pojavu sem pridal delovno oznako rausizem. A vendar, je šel razvoj dogodkov tako daleč, da (že) lahko uporabimo bolj direktne oznake in stigme? Denimo fašist, nacist? Temu pritrjuje vsaj eden razlog. Teh oznak se novodobni fašisti oz. nacisti bojijo. Jih odklanjajo. Delovali bi kot fašisti, a bili bi tudi demokrati.

P. S. Ker je Luka Mesec poimenoval Brščiča za fašista, ga bo ta menda tožil.