Brat bratu Podobnik

Vlado Miheljak

7. 12. 2018  |  Mladina 49  |  Dva leva

Vsi so prihajali, njega ni b’lo, ko bi on vedel, kako mi je hudo.
— Verz iz slovenske ljudske pesmi

A na slavnostni akademiji je v oči bodla odsotnost prvaka SDS Janeza Janše, prav tako pa na simbolno pomembni prireditvi sestrske stranke ni bilo nobenega drugega prvokategornika iz SDS.
— (Večer, 5. 12. 2018)

Prvi predsednik SKZ Ivan Oman je na nedeljski slovesnosti v polni Unionski dvorani poudaril, da je bil nastanek SKZ protikomunistični upor v obliki kmečke stanovske organizacije. »Kmečki punt za staro pravdo, za svobodo, za demokracijo. Končni učinek tega punta skupaj z drugimi demokratičnimi gibanji, ki so nam sledila, je svobodna, demokratična in samostojna slovenska država.«
— Pred desetimi leti je Ivan Oman še imel vizijo Slovenije kot prve Švice (STA, 12. 5. 2008)

Na akademiji je več sto zbranih nagovoril tudi prvi predsednik Slovenske kmečke zveze (SKZ) Ivan Oman. ... Povedal je, da so v tistem času tudi oni o Sloveniji razmišljali kot o drugi Švici, do česar pa ni prišlo, ker svoje države nismo vzeli dovolj resno. Pozval je k medsebojnemu sodelovanju vseh političnih opcij brez sovraštva in v duhu zdrave konkurence. »Šele ko bo možno normalno sodelovanje, takrat bomo prava demokracija,« je dejal.
— Deset let kasneje je Ivan Oman nakazal pesimistično vizijo Slovenije kot neke tretje Švice (STA, 4. 12. 2018)

Uf, samo trideset let! Zdi se, da veliko več. Kar je verjetno zaradi tega, ker so v tem času naredili vsaj za sto let politično-folklorne zgodovine. Nobena aktualna ali že propadla stranka toliko. Dobro, lahko bi se sicer prepirali (zlasti na desnici), kje iskati začetke nove strankarske topologije. Namreč, Slovenska kmečka zveza je bila ustanovljena 12. maja 1988. Prej kot druge nove zveze in stranke. A vseeno, SKZ je bila predvsem in v prvi vrsti stanovsko interesna organizacija. Ne sicer brez implicitnih političnih ambicij, a sprva je bila zamišljena kot organizacija pod kapo znotrajsistemske korporativne SZDL, Zveze slovenske kmečke mladine (Emil Erjavec, Marjan Podobnik, Marija Markeš ...) pa pod okriljem takratne ZSMS. Danes imajo na spletnih straneh naslednic obeh organizacij (SLS in ZSPM) težave s političnim spominom. No, prva politična zveza/stranka z eksplicitno političnim programom in ambicijami je vendarle bila Tomšičeva Socialdemokratska zveza, ki je sicer formalno nastala poldrugi mesec po »razumniški« SDZ, ki je bila ustanovljena 11. 1. 1989. Namreč, avtonomni litostrojski sindikalist Tomšič je že decembra 1987 predlagal in napovedal ustanovitev Socialdemokratske zveze, ki naj bo v kompetitivnem odnosu z vladajočo ZKS. Poznavalci pravijo, da so se razumniki potrudili, da bi iz prestižnih razlogov prehiteli ustanovitev SDZS. A kakorkoli, do tu se še piše slavna zgodovina strank koalicije Demos. Od tu naprej je pa bilo veliko bolj zapleteno. Notranji odnosi v vsaki od novih »pomladnih« strank ter odnosi med njimi so bili taki, da sta reformirani in transformirani ZKS in ZSMS z lahkoto preživeli ter na prvih volitvah dosegli celo najboljša rezultata. Slovenski krščanski demokrati, kot presenečenje in napaka koalicije Demos (kot so se takrat pridušali razumniki iz SDZ), so tako bili šele tretji, Slovenska kmečka zveza četrta. In šele na petem mestu favorizirana SDZ. To se kar nekako pozablja, čeprav je za razumevanje razvoja strankarske demokracije v Sloveniji še kako pomembno.

A kakorkoli, namesto enotne ljudske krščanske stranke kot naslednice predvojne SLS sta se, na srečo levice, oblikovali dve stranki. SLS kot pretežno tradicionalna ruralna stranka in SKD kot klerikalno konservativna stranka. Na videz sta nagovarjali kar najširši spekter tradicionalno vezanega konservativnega volilnega telesa, a se je hitro izkazalo, da je dve manj kot ena. Zato so tisti, ki so menili, da je uspeh stranke pomembnejši od osebnih ambicij, začeli pod vodstvom pokojnega Franca Zagožna z združevanjem obeh strank. Ker pa je bila pri ključnih protagonistih (Peterle, Podobnik) motivacija za ohranjanje osebnega položaja večja kot za združitev v najmočnejšo parlamentarno stranko, je bilo pri težavnem porodu navzočih mnogo babic (od RKC do Aloisa Mocka) in na koncu so 15. aprila 2000 z muko in s stisnjenimi zobmi oblikovali združeno SLS + SKD. Že 3. maja so najprej zrušili Drnovškovo vlado, 7. junija, po prvih glasovanjih s figo žepu, pa v tretjem poskusu sestavili svojo (Bajukovo) vlado in se takoj na smrt skregali. Četrtega avgusta (istega leta!) zato Peterle in Bajuk ustanovita NSi. In točno pol leta po veliki združitvi krščansko-ljudskih potencialov doživi celotna desnica na državnozborskih volitvah volilni pogreb. Dogajanje naprej je znano in poučno. Recept za najmočnejšo stranko je bil premočen, zato sta enkrat ena, drugič druga razdružena stranka izpadali iz parlamenta. Ubijala sta ju v svojem imenu Peterle in Podobnik. V Janševem imenu pa Bajuk.

Imen prvakov, ki so se kasneje zvrstili na pogorišču ene ali druge stranke, je toliko, da jih niti poznavalci ne recitirajo na pamet. In sploh se je vselej ocenjevalo za eno ali za drugo stranko, koliko sta (združeni ali razdruženi) koristni ali za levico ali za Janšo.

Sedaj se Marjan Podobnik v drugo vrača na »kraj zločina«. Z novo formulo. Poklon partizanom ter poklon domobrancem in vaškim stražam. Morda je to nova formula. A Podobnik sporoča, da se niso spravili samo z mrtvimi, ampak tudi z živimi; da so si na volilnem kongresu v Novem mestu konec septembra vse odpustili. Hja, ne vem. Pravijo, da se je najprej treba spraviti z bogom. Glede na to, kdo je v prvi vrsti manjkal, te sprave ni bilo.