Voda iz pipe ni več pitna

Bernard Nežmah

14. 12. 2018  |  Mladina 50  |  Pamflet

Privilegij, o katerem lahko prebivalstvo večine krajev po svetu le sanja, je, da odpreš pipo v kuhinji in že ti priteče pitna voda. Na Slovenskem imamo srečo, da je ta privilegij razširjen malodane povsod.

Skočimo s časovnim strojem v leto 2031, ko sanitarna inšpekcija z grozo ugotovi, da je glavni vodnjak v Ljubljani okužen s fekalijami, in temu potem sledi ukrep, ki razglasi vodovodno vodo za oporečno. Več kot 300 tisoč ljudi naenkrat ostane brez pitne vode iz pipe. Besne množice pridejo na ulice v oranžnih telovnikih in se spravijo na dva usodno odgovorna: na tedaj sedemkratnega župana Zorana Jankovića in nekdanjega šefa VO-KA Krištofa Mlakarja. Postavijo jima provizorične vislice pred mestno hišo in zlodejevca usodno zabingljata … A kaj ko je to slabo zadoščenje in povsem nekoristno, saj uničene vode več ne oživi. Ko je vodni vir enkrat fatalno kontaminiran, je za zmeraj izgubljen.

Ta hipotetična možnost spada v polje verjetnega, celo zelo verjetnega. In prva naloga vlade, katerekoli barve že nosi, je, da je sposobna pogleda v prihodnost, da preigrava tudi nevarne scenarije in jih poskuša vnaprej čim bolj zmanjšati.

V Ljubljani pa se gradi kanalizacijski priključek, ki teče prav prek vodnega zajetja v Klečah, ki je največji vir pitne vode v mestu in celo v državi. Nacionalka, ki dokaj vneto preiskuje TEŠ 6 in številne rabote, tej temi doslej še ni posvetila resnejše oddaje. No, zadnjič je v sobotnem dnevniku objavila prispevek, ki je poročal o zapletih s kmeti pri gradnji s poanto, da gre za posameznike, ki bi želeli čim več iztržiti s prodajo svojih njiv. Poslušali smo torej zgodbo o peščici dobičkarjev, ki nasprotujejo, da bi glavno mesto zgradilo moderni kanalizacijski sistem, s pomočjo katerega bomo prišli do bolj čistih odpadnih vod, ki ne bi več pronicale v zemljo. Da je kakršenkoli strah odveč, je zagotovil direktor Mlakar, ki se je pohvalil, da bodo vgradili najboljše cevi, katerih življenjska doba je 50 let. Dejansko, čemu bi sejali strah? Ko pa moderna tehnologija zagotavlja absolutno varnost. No, nacionalka je potem vseeno storila korak naprej in povabila na nekajminutni pogovor še kritika. Profesor na naravoslovno-tehnični fakulteti dr. Mihael Brenčič je najprej pozdravil skrb za izbor materialov, potem pa izpostavil, da ga ni kanalizacijskega sistema, ki bi bil stoodstotno tesen. In da katerakoli cev slej ko prej degradira.

Vrhovna znanost v državi torej opozarja, da večno varnih materialov ni!!!!!!!! Konec koncev izdelovalec cevi, ki garantira njihovo polstoletno zanesljivost, lahko tako kot številna podjetja čez nekaj let bankrotira in gre podjetje v stečaj skupaj z vsemi danimi garancijami. Celo vesoljske ladje, za katerimi stojijo milijarde in svetovne velesile, so nemalokrat eksplodirale po slavnostnem vzletu.

In kaj stori nacionalka po tem mini pogovoru s profesorjem naravoslovja? Na spletni strani MMC naslovi članek z naslovom: Bi lahko zaradi kanalizacijskega voda v Klečah prišlo do onesnaženja pitne vode?

Kakšen – bi? Iz povedanega je vendar jasno, da bo tok fekalij v obsegu reke Gradaščice slej ko prej pronical v podtalnico. Nobenega bi, ampak bo!!!!!!!

Nacionalke tu ne zanima osvetlitev realnosti, ampak se zadovolji s tem, da postreže z nekaj polemičnega dialoga. Lahko bi naredila izjemno oddajo, v kateri bi soočila argument Jankovićevih, da je zadeva varna, saj da izhaja že iz 47 let starih planov. Kar je seveda skregano s pametjo: koliko veljajo zakoni o združenem delu in uredbe, ki so jih sprejemali v času Kardeljeve vladavine? Torej bi vanjo vključila še predsednika »Alpe Adria Green« dr. Tomaža Ogrina, ki trdi, da je dovoljenje za gradnjo te kanalizacijske cevi kršenje zakona o varstvu okolja. ARSO je z danim dovoljenjem kršil zakonodajo!!! O tako pomembni stvari, kot je gradnja na področju vodnih zajetij, je zakonsko predpisana natančna presoja o vplivih na okolje. Jasno, mikrofon bi dobil tudi novi direktor okoljske agencije. Za izjavo bi kajpak stopili še do nekdanjega premiera Mira Cerarja, ml., ki je bil glasni promotor zapisa pravice do pitne vode v ustavo, in ga povprašali: kaj si misli o pravici Ljubljančanov do pitne vode, ko pa se mestna oblast loteva za vodo uničujočega projekta? In seveda do vodje poslanske skupine vladne stranke LMŠ Braneta Golubovića, ki je nastopal kot eden pobudnikov te nove ustavne pravice.

To pač ni le tema, ki zadeva župansko ekipo ter nekaj kritikov, to je splošna stvar, v katero je vključiti vse akterje.

Problem je ta hip zabetoniran v banalni pingpong. Župan Janković je kot dokaz popolne varnosti postavil kar samega sebe, češ da mu ni vseeno za prihodnost njegovih vnukov. Ja, hudiča, kakšen argument pa je to? Saj ne živimo več v časih, ko resnico zatrjujemo tako, da prisegamo na bližnje sorodnike in na rodno mater.

Še več, pitna voda ni stvar odločitve enega samega človeka in njegovih aparatčikov. Pa četudi nosi naziv – župan.

Sicer pa je projekt na las podoben gradnji TEŠ 6. Tam se je tako hitro gradilo, bilo vanj vloženo na mah toliko denarja, da se kajpak ni več našla vlada, ki bi zadevo ustavila.

Tudi v gradnjo kanalizacije v Ljubljani je vloženo kup denarja, toda kaj je ceneje: zlonosno traso kanala čez pitno vodo ustaviti ali v prihodnosti ostati brez pitne vode? Leta 2031 bi mestna oblast ob kontaminaciji pitne vode z lahkoto plačala tudi 20 milijonov, le da bi vodni vir oživili.

A najceneje ga je oživiti s takojšnjo eliminacijo gradnje prek vodnega zajetja Kleče!