Ker bo vse drugače

dr. Bogomir Kovač

28. 12. 2018  |  Mladina 52  |  Ekonomija

Svet leta 2019 bo političnoekonomsko majav, ekonomsko negotov in politično vse nevarnejši. ZDA rušijo političnoekonomsko, vojaško in ekološko ureditev sveta. Razpad ameriške hegemonije postaja dramatičen, to bo prelomno politično leto za Trumpa. Spori med ZDA in Kitajsko se bodo razširili, vojaško merjenje moči z Rusijo zaostrilo, zavezništvo z EU pa ohladilo. EU doživlja ob novih evropskih volitvah politične pretrese v petih največjih državah. Brexit leta 2019 nima alternative, problem migracij tudi ne. Več kot tretjina človeštva v »tretjem svetu« bo leta 2019 glasovala na nacionalnih volitvah, populizem narašča od Italije do Brazilije. Ekonomske, socialne in ekološke težave postajajo nevarno breme, učinki neenakosti še naprej rušijo politični kapitalizem. Leto 2019 je čas nove gospodarske recesije, še večjih borznih korekcij, morda tudi kriznega poka. Toda še prinaša upanje, da svetovni mir ne bo izgubil bitke z vojno.

Svetovno gospodarstvo bo po desetih letih spet v težavah, toda ne povsod in ne sočasno. Večino razvitega sveta, zlasti EU, Kitajsko in morda tudi ZDA, bo zajela uradna recesija. Svetovno gospodarstvo bo še vedno raslo (3,5 odstotka), med velikimi gospodarstvi najbolj Indija (7,1) in tudi Kitajska (6,2), ZDA se bodo ustavile pri dveh, EU pri poldrugem odstotku, podobno Japonska. Osrednje gonilo ne bo več toliko mednarodna trgovina, temveč bolj domače povpraševanje, čeprav bodo cene in plače še vedno nizke. Dve prvi gospodarstvi sveta, ZDA in Kitajska, bijeta trgovinsko bitko, globalna trgovina se bo zmanjševala tudi leta 2019. Neoliberalni koncept globalizacije se bo tega leta lomil na vseh koncih.

Finančni trgi živijo v veliki negotovosti, so tempirana ekonomska bomba. Centralne banke višajo obrestne mere, komercialne banke so sanirane, tveganja tičijo v nebančnem delu svetovnih financ. Ključna pa je svetovna zadolžitev, največja v ekonomski zgodovini sveta. Svetovni dolg znaša 250 tisoč milijard dolarjev, več kot 300 odstotkov svetovnega BDP. ZDA imajo tretjino tega, Japonska slabo petino, Kitajska desetino, osem članic G-20 ustvarja tri četrtine svetovnih dolgov. Zgolj v zadnjih desetih letih so dolgovi držav, bank, podjetij in gospodinjstev narasli za 77 tisoč milijard. Lahko kreditna ekonomija, ta večni finančni trik tržne ekonomije, vzdrži še nekaj let? Kdo jo lahko reši? Svetovni dolžniški sporazum, tržne korekcije, globalna vojna? Za prvega v G-20 ni prave politične volje, drugo smo doživeli z veliko recesijo (2008–2009), tretja je na vidiku. Oboroževalna tekma se nevarno stopnjuje. Putin je brez dlake na jeziku opozoril, da svet leta 2019 prestopa rubikon vojaškega ravnovesja. Ne pozabimo, do vrha stoletnega globalnega vojno-ekonomskega cikla (Goldstein) nas loči slabih pet let. Bedaki in klovni na oblasti pa rastejo kot gobe po dežju.

Drugačna globalizacija postaja leta 2019 nujnost. Politična desnica je globalizacijo in financializacijo sprejela kot naravno stanje sodobnega kapitalizma. Levica se je znotraj svojih »tretjih poti« in »nove sredine« uklonila ordoliberalizmu, prevladi ekonomskih pravil, depolitizaciji javnih politik, eroziji socialne države. Toda obe strani sta zadnja leta začeli izgubljati volitve v boju s populističnimi strankami in političnimi prostaki. Moč vseh mogočih neofašističnih ideologij tiči v ritualnosti življenja, mešanici ideoloških fantazem in ekonomike vsakdanjega življenja. Zato ljudi na ulicah danes poganja mešanica migrantske ksenofobije, nizkih plač, neenakosti možnosti, občutka odrinjenosti ... Zato volijo radikalne politične populiste, želijo državne odcepitve, zahtevajo »nemogoče«. Gre za spopad politične nacionalne države in ekonomske globalizacije. Migranti so zgolj globalizirani človeški kapital, ki ogroža pravice državljanov nacionalne države. Ljudje so razbili mit družinske skupnosti finančnega kapitalizma.

Bo leto 2019 čas velikih sprememb? V ZDA gre za zadnje leto, ko politično še lahko odstavijo Trumpa, Kitajsko 30 let po pokolu na pekinškem Tiananmenu (1989) še vedno muči notranja demokracija. V EU bo brexit dokaz, kako razvite in zrele države povzročijo neverjeten kaos, ki ga lahko reši le nov referendum. Macron, francoski up EU, vstopa v novo leto kot politični mrtvec, Nemčija izgublja politični kompas in gospodarski zagon, Italije se Bruselj niti ne upa lotiti, podobno velja za Poljsko in Madžarsko. Toda za EU bodo vendarle ključne evropske volitve, ne spopad med staro levico in desnico, temveč med starimi elitami in novimi populističnimi silami. Pariz je pomešal te reči, v Italiji tli populistični fašizem, v višegrajski skupini nasprotno vzhaja upor proti avtoritarni desnici, Španija očitno nadaljuje represijo nad katalonskimi politiki. Nič se torej ne spreminja, ker bo vse drugače.

Toda polovica človeštva je na spletu, biznis se obrača k socialnim trendom, ženske pridobivajo veljavo, kultura postaja oporišče oportunizma in novega optimizma. Kakšna je torej lekcija 2019? Več bo prelomov, toda tudi nove povezljivosti. Liberalni svet je danes vendarle bogatejši in mirnejši kot leta 1918, 1818, 1718 … Ko politiki pravijo, najprej »moja dežela«, ne odgovorijo na vprašanje, kako bi sami rešili dolžniško krizo, jedrsko vojno ali podnebno kataklizmo. Potrebujemo torej več in ne manj sodelovanja ter povezovanja. Pred 5000 leti ni bilo Slovencev, Italijanov, Avstrijcev, pred 500 leti niso obstajale nacionalne države, pred 50 ni nihče oporekal kulturni različnosti v imenu EU. Niti največje in najmočnejše države danes ne morejo rešiti samih sebe, v globalnem svetu mrež smo vsi na vasi, šteje mreža in ne enota.

Če politiki leta 2019 ne dojamejo teh sporočil, jih preprosto pustite na cedilu. Kdor leta 2019 ne razume prednosti odprtosti mej in idej, trgov in napredka, odprte in ne zaprte družbe, naj brž obrne svoj list dojemanja sveta. Sicer sodi na smetišče zgodovine.