Pomembno je začeti

dr. Bogomir Kovač

21. 12. 2018  |  Mladina 51  |  Ekonomija

Sto dni 13. slovenske vlade je bolj srečnih kot nesrečnih, javna podpora ji raste, njen predsednik je presegel vsa pričakovanja. Koalicija je široka, toda stabilna, vlado dveh bivših predsednikov Šarec dobro obvladuje. Ugodne gospodarske razmere omogočajo socialne finančne prerazdelitve. Politično si je vlada s tem zagotovila notranji socialni mir, na zunanjepolitičnem področju deluje zrelo, do ZDA bolj uravnoteženo. Šarčev poudarek varnostni politiki države je razorožil opozicijo. Manjka seveda jasnejši in hitrejši zaris nosilnih razvojnih projektov, konceptualni okvir ekonomskih politik in reform. Odrešilna gospodarska rast bo sredi mandata pošla, politična tveganja bodo večja. Dosedanja vladna ekonomska postopnost in politična previdnost sta dvorezen meč. Zato prvih sto dni ni čas miru, temveč bojno polje ukrepanja.

Razumevanje prvih stotih dni novih vlad spada z zgodovinskega vidika med klasične politične paradokse. Običajno s tem razumemo obdobje, ko vlade prevzemajo posle, opravljajo analizo stanja in v dostojnem miru pripravljajo prve ukrepe. Toda prvotni pomen »stotih dni« je drugačen. Izhaja iz dramatičnega kriznega obdobja nastopa Rooseveltove vlade sredi globoke finančne krize, med marcem in julijem leta 1933. Teh sto dni ni bilo mirnih, krizni menedžment prvega od treh delov slovitega New Deala prinaša sveženj petnajstih sistemskih zakonov, neverjeten intervencionizem v bankah in podjetjih, tudi v socialnih okoljih mest in podeželja. V teh stotih dneh se je zgostila paradigmatična zgodovina sodobne makroekonomske keynesianske politike. Slabih trideset let kasneje, januarja 1961, legendarni J. F. Kennedy v slovitem inavguracijskem govoru zapečati njihovo politično usodo. Vsega želenega, pravi, ne bomo končali v stotih, niti v tisočih dneh, morda nikoli, toda pomembno je začeti. In to je bistvo političnega menedžmenta sprememb.

Sto vladnih dni je torej povsem arbitrarni politični mejnik. To ni politična nirvana, temveč ključni zastavek nove vlade, prvih sto dni ni čas pripravništva, temveč prevrata. Morda lahko v Šarčevi administraciji, glede na zmedene začetke Cerarjeve vlade, vidimo zmes enega in drugega. Cerar je stopil na politični podij kot komet, z ogromno parlamentarno podporo, udobno vlado in visokimi političnimi pričakovanji. Toda njegova nesposobnost je bila osupljiva, sprva niso storili ničesar, nazadnje so vse osrednje projekte zavozili. Šarčeva vlada je nasprotno začela z nizkimi pričakovanji. V premieru so mnogi videli zgolj političnega komedijanta, vlado koalicijskih razprtij naj bi Janševi zlahka ukanili s starimi triki, interpelacijami, slabimi zakoni, uličnimi protesti. Toda račun se za zdaj ni izšel.

Šarec obvladuje svojo vlado s primerno avtoriteto, očitno premore nekaj legendarnih Drnovškovih spretnosti in pragmatizma. Toda odloča hitro, reči pove naravnost, domači nastopi so kleni, v tujini tudi dovolj suvereni. V kratkem času je vlada dosegla politični sporazum s sindikati, se dogovorila za dvig minimalne plače, socialne ugodnosti za upokojence, povečala povprečnine občinam, zagotovila dodatna sredstva za zdravstvo in vojsko … Šarec je brez velikega pompa izvedel celotno zamenjavo vodstev na ključnih varnostnih resorjih, v vojski, policiji in Sovi, z večinsko žensko zasedbo, kar je vidna posebnost tudi v mednarodnem merilu. Obrambno varnostno področje je postala njegova prikrita prioriteta, s čimer je nevtraliziral eno od osti Janševe opozicije. Tudi Levica je s socialnim svežnjem uresničila svoje poslanstvo, opozicija vseh odtenkov in barv je tako nevtralizirana. Podobno je Šarec opravil z Bandellijem in umiril ambiciozno Bratuškovo, Cerarju je spodmaknil stol z umikom Erman Vraničarjeve, Erjavec je sprejel vlogo prvega statista. Vsi ostali ministri so bolj uradniki kot politiki. Vlada je po stotih dneh dokazala, da lahko preživi, zaradi političnega sloga vodenja in ekonomskega pragmatizma. To je pomemben korak zanjo, toda premalo za državo.

Vse osrednje reforme, od gospodarstva in zdravstva do obrambno-varnostne in zunanje politike, še nimajo jasnih programskih ciljev, še manj vizije. Zato vlada za zdaj bolj spominja na kretničarje slepih tirov in gasilce problemov kot na menedžerje razvojnih sprememb. Ni zelo narobe, če koalicijska pogodba nima finančne kvantifikacije, težje je, če vlada danes nima relevantnih srednjeročnih in dvoletnih ocen proračunskih prihodkov in izdatkov. Finančni položaj države je dober, toda nimamo jasne vizije, kaj storiti glede bruseljskih omejevalnih pravil in lastnih programskih usmeritev, zato imamo vsakoletno improvizacijo z rebalansi in večne igre z Evropsko komisijo (EK). Gospodarstvo EU se ohlaja in bruseljske zahteve so spet prociklične, bolj varčevalne kot razvojne, koncentrirane na strukturni primanjkljaj in absolutno zadolženost. Sedanji paket povečanih državnih izdatkov zahteva proračunske reze drugod ali pa višje davke in prispevke, tudi večji strukturni primanjkljaj. Večji strukturni primanjkljaj razburja Bruselj, višji davki domačo javnost, rezi trčijo ob fiksne zaveze. Zato je nominalni proračunski presežek iluzija. Zagata je jasna in vlada za zdaj nima odgovora. Edina rešitev so prerazdelitev davčnih bremen, večja racionalnost poslovanja (reforme) in zvišanje produktivnosti (učinkovitosti). Vse to pa zahteva čas in dober menedžment sprememb.

Princip čakanja, da vidimo, kaj bo, »vile ali lopata«, kot je nekdaj duhovičil Peterle, se pri Šarcu ne izide. Čas sprememb mora nova vlada vzeti skrajno resno, da je ne prehitita nova recesija in padec zaupanja državljanov. Kozmetične spremembe so pokopale Cerarja, za sistemske Šarcu zmanjkuje ljudi. Reforme poganja politika, toda zanje skrbi stroka. Rebalans bo prvi resni politični poračun, reforme pa pravi ekonomski obračun. Čar premikanja stolov na Titaniku je v Sloveniji minil.