Rugljevci

N'toko

18. 1. 2019  |  Mladina 3  |  Žive meje

Priznam, v življenju sem se spogledoval že z vsemi možnimi ezoteričnimi bedarijami. Sem prvi, ki bo priznal, da je včasih lepo slišati preprosto razlago sveta. Nekaj v smislu: »Ravnaj z drugimi, kot bi rad, da drugi ravnajo s tabo.« Ali: »Zaupaj v to, da ima vesolje zate načrt.« … Odraščanje je pač travmatična stvar in v nečem je treba najti smisel, se okleniti nekega reda in pravil. A naj sem še tako blodil med množico inspiracijskih govorcev, v nobenem obdobju nisem mogel zapopasti fenomena Janeza Ruglja. Znova in znova je klical po pozornosti, vendar nisem mogel razumeti, kaj je tako privlačnega na tipu, ki bi me najraje poslal umret na neko fronto, da mu dokažem svojo moškost. In kaj je tako jebeno osvobajajočega pri geslu »dec je dec, baba pa baba«? Če kaj, me je njegovo videnje sveta potisnilo globlje v najstniško depresijo. Toda Rugelj ni bil le vodilni glas popularne terapevtske kulture svojega časa, ampak tudi prototip današnjih life coachev. Logiko »spolnega reda vesolja« najdete povsod – od mednarodnega zvezdnika Jordana Petersona pa do profesorice Vesne Vuk Godine, kvaziprofesorja Romana Vodeba in navsezadnje celo Rugljevega učenca Perka. Mladi moški še vedno iščejo kozmični red in še vedno obstajajo guruji, ki jim razlagajo, da so ga podrle babe.

Ok, v osnovi lahko razumem njihovo logiko, moške hočejo odvrniti od flaše in jih naučiti nekaj samodiscipline – podobno kot islamski reformatorji. Nemogoče je zanikati, da tipi doživljamo tesnobo, da se z ekonomskimi spremembami sesuvajo nekatera naša prepričanja o svetu in da lahko ob pomanjkanju oprijemljive strukture celo pademo v depresijo ali zasvojenost. Gospodarstvo, ki naj bi bilo spet v fantastičnem stanju, ni nobenemu mlademu človeku pripravljeno zagotoviti varne prihodnosti. Tehnološko smo bolj razviti kot kadarkoli, a nam ta razvoj namesto rešitve pred podnebno apokalipso ponuja zgolj nova nadaljevanja vsakič bednejših Marvelovih filmov. In kot da te sence kolektivne negotovosti ne bi bile dovolj hladne, so se destabilizirali še osebni odnosi. Logično je torej, da marsikdo išče vodstvo, red, disciplino. Rugljevci nam ga ponujajo v obliki vrnitve k starim vrednotam.

Ni prvič, da duhovni voditelji izkoriščajo osebno nelagodje ljudi za vsiljevanje svojih ezoteričnih družbenih analiz. Ampak zaman iščem odgovor, kako nam njihove definicije »pravega moškega« in »prave ženske« pomagajo izboljšati življenje. In zakaj moški mislijo, da bodo z nasprotovanjem pravicam žensk ali LGBT-oseb kaj pridobili? Če kaj, so antifeministični guruji naše resnične težave (negotovost, izgubo skupnosti, revščino) zamenjali z abstraktnimi (feminizem, multikulturnost, kulturni marksizem), ki naj bi grozile nekemu abstraktnemu narodu. V političnem smislu na to seveda nimajo odgovorov, njihovi terapevtski nasveti pa se v ničemer ne razlikujejo od klasičnih self help priročnikov. V redu, laufaj na Triglav in odkrivaj bojevnika v sebi, če ti to pomaga, ampak če hočeš najti prave odgovore na družbene dileme našega časa, potrebuješ razumevanje družbe, v kateri živiš, ne pa mitološkega pofla.

Najprej torej opravimo z najočitnejšim: zgodovina ne pozna nobene od boga dane moške ali ženske vloge. Ideal ženskosti, s katerim opletajo rugljevci, je začel nastajati šele po vojni s povečanjem potrošniškega srednjega razreda ter razrastom kozmetične in tekstilne industrije. Pred dvema stoletjema, ko je večina prebivalcev sveta živela od obdelovanja zemlje, ni bilo bistvenih razlik med vlogo moškega in ženske. Oba sta garala na polju in si preživetje zagotavljala na domači posesti, ženska pa je poleg tega rojevala novo delovno silo. Ob opazovanju starih slik kmečkih mater boste zato ugotovili, da »ženskost« ni bila njihova poglavitna lastnost. Idealna žena iz dobrih starih časov je morala biti močna in vzdržljiva kot najhujši dec.

Te vloge so se spremenile z industrializacijo, ko so tovarne prvič ločile delo od doma, s tem pa tudi plačano mezdno delo od neplačanega gospodinjskega dela. Šele s tem je nastala jasna delitev na moške in ženske poklice, ženske pa so sčasoma zgolj še dopolnjevale prihodke moških breadwinnerjev. Ureditev je bila slaba za obe strani, saj je povečala podrejenost moškega šefu in podrejenost ženske možu, za punce pa je iskanje dobre partije postalo edina možna karierna pot. V tem obdobju so delavske družine tudi ugotovile, da ni več nujno pametno imeti 25 otrok in da lahko manjše družine celo napredujejo po družbeni lestvici. Ti trendi so bili pospremljeni z grozovito moralno paniko duhovščine, ki je svarila pred »uničenjem naravnega reda«, izginotjem »prave ženske in moškega« ter klicem k obnovi starih vrednot, najbolje kar s svetovno vojno. Vam je kaj znano?

Tako smo po dveh grozljivih vojnah preko civilnih bojev in socialnih revolucij prišli do današnjih razmer. Razširitev izobraževanja, javnih vrtcev in drugih storitev je razbremenila ženske in mnogim omogočila izstop iz podrejenega gospodinjskega položaja. Velik del jih zaradi dvojnega bremena službe in gospodinjstva v ambicijah sicer še vedno težko tekmuje z moškimi, se je pa v vseh slojih začela utrjevati zavest, da vsaj ne bi smele tolerirati zlorab in nasilja. Tako smo tudi v daljši tranziciji, ko ekonomsko dovolj svobodne ženske spreminjajo teren spolnih odnosov. Šef ne more več brezskrbno potegniti ven kurca pred uslužbenko. Pijana frendica je off limits. Nekateri izrazi so postali nesprejemljivi. Ti procesi so po definiciji kaotični in konfliktni, zato javni prostor še ne ve točno, kako ravnati s kršitelji norm, a nedvomno se dogajajo pomembni premiki. In kot vedno se je tudi v tej tranziciji odprl trg za novo generacijo duhovnih voditeljev, ki moške prikazujejo kot žrtve in jim za komplicirane dileme ponujajo znane preproste odgovore: »Vse, kar narediš, je prav, težava je v tem, da so ženske porušile naravni red!«

Ljudje bomo najbrž vedno potrebovali nekatere miselne bližnjice in preprostejše razlage sveta. A namesto namišljenega ezoteričnega bulšita si lahko za vodila izberemo kozmične zakone, ki imajo vsaj nekaj zgodovinske veljave. Recimo: »Široko dostopne javne storitve so vedno prispevale k najhitrejšemu človeškemu napredku.« Ali pa: »Družba je največ pridobila z enakopravnim vključevanjem vseh.« Morda celo: »Smo samo tako močni, kot je močan naš najšibkejši člen«. In drugače od izrekov, ki terjajo vrnitev mitoloških pravih decov in bab, lahko v zvezi z realizacijo teh idej dejansko kaj naredimo. Do takrat pa nam nobena ženska ne preprečuje, da si pospravimo sobo ali gremo v hribe.