-
Priznam, v življenju sem se spogledoval že z vsemi možnimi ezoteričnimi bedarijami. Sem prvi, ki bo priznal, da je včasih lepo slišati preprosto razlago sveta. Nekaj v smislu: »Ravnaj z drugimi, kot bi rad, da drugi ravnajo s tabo.« Ali: »Zaupaj v to, da ima vesolje zate načrt.« … Odraščanje je pač travmatična stvar in v nečem je treba najti smisel, se okleniti nekega reda in pravil. A naj sem še tako blodil med množico inspiracijskih govorcev, v nobenem obdobju nisem mogel zapopasti fenomena Janeza Ruglja. Znova in znova je klical po pozornosti, vendar nisem mogel razumeti, kaj je tako privlačnega na tipu, ki bi me najraje poslal umret na neko fronto, da mu dokažem svojo moškost. In kaj je tako jebeno osvobajajočega pri geslu »dec je dec, baba pa baba«? Če kaj, me je njegovo videnje sveta potisnilo globlje v najstniško depresijo. Toda Rugelj ni bil le vodilni glas popularne terapevtske kulture svojega časa, ampak tudi prototip današnjih life coachev. Logiko »spolnega reda vesolja« najdete povsod – od mednarodnega zvezdnika Jordana Petersona pa do profesorice Vesne Vuk Godine, kvaziprofesorja Romana Vodeba in navsezadnje celo Rugljevega učenca Perka. Mladi moški še vedno iščejo kozmični red in še vedno obstajajo guruji, ki jim razlagajo, da so ga podrle babe.
-
Slavje je bilo veličastno, prav kakor se za pomembno državo spodobi. S predstavniki oblasti, politično elito bratskega »nebeškega« naroda, predsednikom partije, te in one, vojaško parado, nekaj konji … In seveda s podelitvijo priznanj zaslužnim za nastanek in razcvet republike. V srcu Bosne so tako praznovali ustavno nepriznani dan Republike srbske, na skupnih fotografijah pa so si nežne poglede izmenjevali predsednik te državice, utemeljene na zločinu in množičnem izgonu Hrvatov in Bošnjakov leta 1992, hrvaški veleposlanik v BiH in najboljši tovariš predsednika RS, predsednik tamkajšnje HDZ, sicer nacionalist, ljub hrvaškemu premieru. Ugled obreda slavljenja zločinov se je še povečal z udeležbo bitja iz onstranstva z zlato čelado na glavi, vladike pravoslavne cerkve Irineja. Hrvaški veleposlanik v BiH in tamkajšnji prvi hadezejevec sta v Banjaluki nazdravljala etnično čisti državi, iz katere je bilo pregnanih 210 tisoč Hrvatov in 350 tisoč Bošnjakov, državi, katere vodja je ugotovil, da genocida nad Bošnjaki v Srebrenici ni bilo, Irinej pa je ob tem z moralno avtoriteto božjega odposlanca zatrdil, da je Republika srbska neodtujljivi del države Srbije. Eh, ko bi vsaj zahodna Hercegovina končno lahko postala neodtujljivi del Hrvaške, so, vdani v usodo, sanjarili predsednik HDZ BiH in njegovi tovariši v Zagrebu med opravljanjem večne naloge uresničevanja tisočletnih nacionalističnih sanj.
-
Davčna reforma je ena od večnih političnih tem, tudi Šarčeva vlada obljublja spremembe davčne politike. Koalicijska pogodba je napovedovala nekatere spremembe v davčnem sistemu in jeseni je nova vlada doživela silovit odziv gospodarstva. Davčna raziskava ugledne svetovalne družbe Deloitte s pomenljivim naslovom Domači davki na prepihu je del te zgodbe. Davki vedno in povsod burijo interesne duhove in politične strasti, sejejo ideološke zablode in ekonomske stranpoti. Slovenski davčni sistem in politika sta primerljiva z rešitvami v drugih evropskih državah. Davčne spremembe so odgovor na zahteve interesnih skupin in hkrati pomemben vzvod anticiklične ter razvojne politike države. V tem trikotniku ne moremo imeti dobre države blaginje in nizkih davkov. Imamo pa lahko učinkovitejše javne sisteme in boljše makroekonomske politike. Za to pri davčni reformi tudi gre.
-
Peter Prevc je nacionalni junak, ki je zgrmel v prepade neuspešnosti in zdaj trpi. Nekoč sem že napisal nekaj stavkov o njem: »Peter Prevc je nacionalni junak brez konkurence. Naredilo ga je več stvari: pravo telo, urejenost v glavi, suh humor, pravi trener, trdo delo, utečen skakalni pogon, pogum, a ne nor, ampak pod nadzorom.« To je bilo v času njegovih zvezdnih trenutkov. Zdaj je čisto drugače, zdaj se včasih ne prebije niti skozi kvalifikacije. Na obrazu mu je videti, da zato trpi kot Kristus. Poskusimo mu v teh nelahkih trenutkih povedati nekaj tolažilno-spodbudnih besed.
-
Začelo se je z novim letom. Nacionalka je objavila vest, da se Joc Pečečnik umika iz projekta Plečnikov stadion. Toda poanta je bila kritika nad neusmiljenimi birokrati, ki že desetletje dušijo podjetnikovo idejo. Nato se je izkazalo, da bo poslovnež po dovoljenja stopil po drugi poti. In naenkrat so postali mediji na las podobni drug drugemu, enkrat, dvakrat, trikrat so sledili prispevki v Delu, Dnevniku, POP TV in TV SLO, ki so napadali amorfne zlobne birokrate, ki trpinčijo nedolžno žrtev. Vmes praktično niso opazili, kaj šele, da bi spravili med prime news napoved varuhinje človekovih pravic Vlaste Nussdorfer, da bo vložila na Ustavno sodišče zloglasno mestno uredbo, ki dopušča drastičen hrušč nad okoličani Pečečnikove gradnje. Dnevnik je celo novico o hitro izdanem dovoljenju za Goodyear razširil v lamentacijo, kakšne krivice se godijo Jocu. Vmes je stopil na prizorišče gospodarski minister Zdravko Počivalšek, ki je napovedal, da bo projekt država podprla še z denarjem. Ter postregel s pojasnilom, da ko dejavnost podjetnika zadiši po davku, mu omogočimo, da čim prej pride do posla, da bomo pobrali ta davek!????????
-
»Začelo se je že takrat, ko so svoje politične nasprotnike oklicali za izdajalce v isti sapi ko so leta 1941 skupaj z okupatorskimi nacisti v Trbovljah praznovali 1. maj. Ko je Kučan leta 1994 pripravljal mini državni udar (Depala vas), je v Novi Gorici izjavil, da njegovi nasprotniki verjamejo, kako so za premagovanje notranjega sovražnika dovoljena vsa sredstva. Pred volitvami leta 2011 je Zoran Janković kot papagaj ponavljal, kako ne bo sodeloval z Janšo, ker da ta eno govori in drugo dela (težko si je zamisliti kako osebo, ki bi temu opisu bolj ustrezala kot Janković sam). Do absurda pa je ta »taktika obrata« samooklicanih elit prišla spomladi in poleti 2018, ko so predstavniki levičarskih strank papagajsko ponavljali, da iz koalicijske kombinatorike že vnaprej izključujejo Janšo, ker da je ta – izključevalen.«
— JJ o tem, kako in kdaj se je vse skupaj začelo -
Evropi grozi resna nevarnost, da bodo v prihodnji sestavi evropskega parlamenta populistične skrajno desne stranke tako močne, da bodo imele vpliv na sestavo evropske komisije, je stavek, ki se danes pogosto ponavlja v medijskih, političnih in geopolitičnih razpravah. No, seveda je ta stavek malce srhljiv in v njem se skriva jasen poziv razsvetljenim prebivalcem Evrope, da se na tokratnih volitvah pač tako ali drugače angažirajo, da bodo preprečili zmago aliansi sovraštva, ki se je odločila zasesti Evropo. Da, govorijo o rušenju Evrope, a naj vas to ne zavede: želijo jo zasesti, želijo jo upravljati, Evropa je zanje pomemben politični cilj. In ekonomski. Ker za to gre. Politika je za te ljudi najprej posel.
Iskanje brez piškotkov ni možno
