Obračun z dezinformacijami

Bernard Nežmah

25. 1. 2019  |  Mladina 4  |  Pamflet

V Bruslju so se sestali zunanji ministri EU in sklenili, da bodo marca, še pred evropskimi volitvami, vzpostavili sistem za hitro opozarjanje na dezinformacije. Slovenski vodja diplomacije je ob tem napovedal, da bodo pri vladi formirali nacionalno kontaktno točko in zaposlili strokovnjake za to področje. Končno, Evropejci bomo naposled varni pred medijskimi in spletnimi lažnimi novicami. Kar je sanjsko: časnike boš lahko kar požiral povprek, ne da bi vmes razbiral, kaj v njih je sploh kredibilnega. Slika sveta bo čista brez manipulacij, saj boš na vladnem uradu vseskozi dobival preverjene podatke, kaj se je v resnici dogodilo. Po orwellovsko torej dobivamo ministrstvo za resnico.

Vzemimo torej hipotetični zgled, kako bi to delovalo na Slovenskem januarja 2017. Takrat sta premier Miro Cerar, ml. in minister Zdravko Počivalšek pripovedovala, da bo tovarna Magne v Hočah zaposlovala 3.000 delavcev. Zdaj, dve leti kasneje, multinacionalka poroča, da bo začela delo z 200 zaposlenimi, v nekaj letih pa da bo število naraslo na 400. Skozi medijska poročanja smo torej doživeli eno najhujših dezinformacij, saj dejstva držijo le v 7 odstotkih, medtem ko je preostalih 93 lažnih. To pot vir lažnih informacij niti niso bili mediji, temveč nekdanji premier Cerar, ml. osebno. Kaj pa bi se zgodilo, ko bi imeli službo za hitro opozarjanje pred dezinformacijami že tedaj? Bi takratni vladni urad takoj javnost opozoril, da predsednik vlade širi dezinformacije, katerim za božjo voljo ne nasedajte?

Nikakor, snovanje politične mreže, ki bi ljudstvo varovala pred medijskimi lažmi, ni toliko utopija kot velika manipulacija vladajoče EU nomenklature. Ki si bo z vzpostavitvijo uradov in množic zaposlila še dodatno armado birokratov, metanovinarjev, ki na koncu ne bo niti dosti manjša od števila zaposlenih v Magni-Hoče. Sicer pa, to ni novum, Titova Jugoslavija je že od začetka osnovala AGITPROP, posebne urade, ki so skrbeli, da so novinarji dobivali prave informacije o stanju doma in po svetu, še več, rešili so jih mučnega dela in jim servirali – kot obvezne kajpak – že napisane agitpropovske članke.

Te dni je udarila nenavadna vest, da je okoljski minister Jure Leben napovedal takojšnjo ustavitev projekta elektrarn na Muri. Ne da bi čakali na potrditev, da to ni dezinformacija, mu lahko čestitamo za potezo obvarovanja enkratnega habitata in naravne dediščine. Tudi njegova napoved, da bodo izvedli raziskavo o nevarnih snoveh na Termitovi deponiji v Moravčah, je spodbudna. Toda, tu je še pristavil, da bo v primeru krive prijave stroške zaračunal lokalnemu županu. -??? O, ali ni država ta, ki je dolžna nadzirati in varovati okolje? So mar krajani, katerim so vsilili ogromno odlagališče odpadov, zlikovci, ki širijo strah in paranojo? Že zdaj se je izkazalo, da je direktor geološkega zavoda na obtožbe župana Milana Balažica na nacionalki stisnjen v kot v Odmevih Rosvite Pesek izpovedal, da opravljena raziskava pod prejšnjim županom ni pokazala alarmantnega stanja, da pa ni bila izvršena v dovolj velikem obsegu, skratka, da bi jo morali krepko razširiti. Torej so obširnejše analize nujne in ne stvar kaprice župana, Alpe Adria Greena ter Moravčanov. Sicer pa je minister Leben pozabil ob tem dodati, da bo udaril s strogimi sankcijami tudi proti Termitu, če se izkaže, da je ta malopridno zakopaval kontaminirane snovi.

A gesta ustavitve državnega plana vodnih elektrarn je politični novum. Dejansko, zakaj bi morali stare projekte vse po vrsti izvesti, zakaj ne bi nesmiselne in škodljive preprosto za zmeraj ustavili? Pred dnevi je bila obletnica rojstva velikega arhitekta Jožeta Plečnika, bisera nacionalne arhitekture. In mojster je ustvaril tudi legendarni Bežigrajski stadion, ki pod novimi gospodarji klavrno propada. No, nekaj dodatnega optimizma je vlil minister Počivalšek, ko je napovedal, da bo država finančno podprla Pečečnikov projekt stolpnic in poslovnih stavb ob stadionu. – Popolni absurd! Olimpijski komite in ljubljanska občina sta pred desetletjem podprla gradnjo betonskih mastodontov v zameno, da jima poslovnež obnovi stadion. Enostavna trgovina javno-zasebnega partnerstva: dobiš koncesijo za gradnjo, ti pa za to brezplačno obnoviš Plečnikov stadion. In kakšen je zdaj rezultat: država naj bi še dodatno financirala nekoč napovedane brezplačne obnove!?????? Sicer pa, tudi tu je danes alternativa: tako kot je mesto dobilo evropska sredstva za prenovo Cukrarne, tako bi lahko storilo tudi v primeru Plečnikove mojstrovine za Bežigradom; brez vratolomnega poslovno-stanovanjskega kompleksa.

Na svoj prejšnji pamflet sem medtem prejel pismo bralca: »Danes sem prebral tvoj clanek. Res je bogi. Ce bi bil taksna faca kot se imas, bi me vsaj kaj vprasal predno pises neumnosti. Ker vem da ti je nekdo dal 100 eur da si to napisal se s tem ne bom obremenjeval, sicer pa ti zagotovim, da je projekt odlicen …« Podpisal ga je veliki poslovnež z imenom Joc Pečečnik. Gospod, ki ga nikoli nisem srečal in z njim govoril, ki se ne poznava in nisva na ti, mi na javno objavljen tekst o javnih rečeh odgovori z osebnimi pritiski in z obrekovanjem. To ni stvar intimne korespondence, ampak javnih zadev, zato ga predajam bralcem.