Brez krmarja

Janko Lorenci

25. 1. 2019  |  Mladina 4  |  Kolumna

Na referendumu o brexitu je za izstop iz EU glasovala neznatna večina Britancev. Zdaj, tri leta pozneje, ko je že jasno, da bo to državi škodilo, je večina za to, da Velika Britanija ostane članica Unije. Toda kljub premiku v glavah množic barka brez krmarja še naprej plove proti odcepitvi.

Za to so najbolj krivi vladajoči torijci, ob katerih je tudi slovenska politika videti zelo pri sebi. V zadnjega pol stoletja so Britaniji ponudili dve zastrupljeni darili: najprej M. Thatcher, ki je deželo stlačila v neoliberalni korzet, zdaj pa še brexit, ki je v marsičem posledica prvega darila. Z brexitom so tako ogrozili lastno državo, da ji po malem grozi celo razpad. Zdaj je, zmedeni in razklani, ne znajo spraviti iz slepe ulice. V tej dozdevno zelo nebritanski zmešnjavi se lovijo tudi laburisti; Corbyn mukoma išče ravnotežje v stranki, ki enako kot njeni volivci niha med brexitom in željo, da bi država ostala v EU. Z jasnim stališčem bi lahko razklal stranko, si odtujil del volivcev in tako zapravil zmago na volitvah, ki je njegov glavni cilj. V precepu je tudi osebno, saj spada v močno staro strujo laburističnih evroskeptikov. Muči pa ga še to: če bo VB ostala v EU, on pa na volitvah zmaga, bo članstvo v Uniji ovira za uveljavljanje parlamentarnega socializma, saj iz Bruslja pihajo neoliberalni vetrovi. No, kljub temu se skupaj s stranko nagiba k ponovnemu referendumu.

Kaj se bo izcimilo iz sedanje zagate, ve samo kristalna krogla.

Najboljši mogoči razplet bi bil nekako tak: VB ostane članica EU, laburisti na volitvah zmagajo in začnejo uveljavljati Corbynov socializem, to pa po malem vpliva na celinsko dogajanje. In najslabši razplet: VB se poslovi, laburisti volitve izgubijo, oslabljena EU se iz brexita ne nauči ničesar in še naprej tone v krizo.

Najboljši možnosti kaže slabo, najslabši bistveno bolje. Ker se trdega, kaotičnega brexita bojijo na tej in oni strani Kanala, čas pa pritiska, bo rok za britanski izstop verjetno podaljšan. To bo seveda le odlog, začasni izhod v sili za obe strani, nesposobni rešiti problem, slab tudi za Unijo. Saj se odceplja ekonomsko in vojaško močna članica, zraven pa še stara in kljub vsemu trdna demokracija. In to v času, ko je EU že tako v hudi krizi.

Brexit se napoveduje kot stvaren in simboličen začetek razpadanja največjega, najbolj racionalnega kolektivnega dosežka v zgodovini Evrope. Moral bi biti, skupaj z rumenimi jopiči, AfD, Orbanom, Trumpom ..., mogočno opozorilo in sprožiti treznjenje v VB in EU. A za zdaj razen spremembe večinskega razpoloženja na Otoku ni videti nobenih zdravilnih učinkov. Politika se v bistvu ne sprašuje, kaj je brexit povzročilo.

Res, kaj ga je? Najsplošnejši odgovor: mešanica angleške specifike in vseevropskih bolezni. K prvemu lahko štejemo britansko zagledanost v minulo slavo, mit o osamljeni, kljubovalni Britaniji, s tem povezano kronično distanco do Evrope, neuslišano skakanje v ameriško naročje, razdeljenost na štiri etnične identitete ... VB ima pod črto več težav sama s sabo kot z Evropo. Njena specifika pa je tesno povezana z univerzalno evropsko problematiko, zlasti z učinki neoliberalizma, ki s socialnim in psihološkim pustošenjem še posebej po krizi leta 2008 povzroča hud družbeni nemir v vsaki članici posebej. Brez neoliberalizma brexita (pa Trumpa, Salvinija, Le Penove, Stracheja itd.) ne bi bilo. Tudi v VB, ki je prva v Evropi uveljavila turbokapitalizem, so populisti (stranka Ukip) pozornost vznemirjene, negotove družbe od bistvenega (slab socialni položaj večine) preusmerili k postranskemu, se pravi k namišljenemu zunanjemu sovražniku – Uniji. Etablirana politika (torijci) je igro sprejela, nato pa ji je ušla iz rok. Podobni so procesi na celini; množice, ki jih je tradicionalna politika pustila na cedilu, se obračajo k lažnim odrešiteljem.

Tej družbeni krizi se pridružuje kriza Unije kot take. Gre za njene stare slabosti (velike razvojne razlike med članicami, šibka solidarnost, demokratični primanjkljaj ...), na katere sta se pritaknila kriza 2008 in cinično zdravljenje te na račun množic. Množično nelagodje so z obilno pomočjo begunske krize zajahali populisti in skrajna desnica. Ker se tektonski politični premiki in izbruhi nacionalizma dogajajo v skoraj vseh članicah, se neizbežno zaostruje tudi kriza krovne organizacije. Obe krizi, družbena in kriza EU kot skupnosti, se – podobno kakor pri bolniku, ki ga muči več bolezni – prepletata in medsebojno stopnjujeta. Brexit je izcedek vsega tega dogajanja.

Na skorajšnjih evrovolitvah se bodo populisti in skrajni desničarji okrepili. Zmerna sredinska politika bo morda zadnjič obvladovala parlament in evropsko komisijo, pa še to le, če bodo njene različne struje sklenile zavezništva, podobna protijanševski koaliciji pri nas. Toda zgolj taktično povezovanje brez temeljitih korektur za bolj solidarno, bolj enako in pravičnejšo evrodružbo bo premalo. Dokler politična sredina ne bo priznala svoje primarne krivde za pogrezanje v vsesplošno krizo, bo sama nazadovala, kriza pa napredovala.

Res je brexit spričo očitnih britanskih težav tudi svarilo pred izstopanjem iz Unije. V tem pogledu deluje preventivno. Vendar oddaja bistveno več negativnih impulzov in dodatno načenja že tako razmajano EU. Zdaj jo skupaj še najbolj držijo prednosti tesne gospodarske prepletenosti, vedno manj pa skupne vrednote in solidarnost. Brez teh mehkih vezi EU dolgoročno ne more preživeti. Brez EU ali pa z EU, predelano po receptih populistov in desnih skrajnežev, bo v Evropi odkrito zavladal zakon močnejšega. Majhne države, tudi Slovenija, bodo potem ogrožene celo ozemeljsko.