Kulisa v Švici

Janko Lorenci

1. 2. 2019  |  Mladina 5  |  Kolumna

Prejšnji teden je bil v mondenem Davosu tradicionalni shod politekonomske in še kakšne smetane. Kazala je zaskrbljen obraz. Nekdanji »davoški človek« je trdno verjel v večni napredek, gospodarsko rast in liberalno demokracijo, zdajšnji se prihodnosti prej boji. Poročilo, ki ga je za shod pripravil Svetovni ekonomski forum, govori o svetu tveganja, o naraščajoči polarizaciji družb in nevarnih klimatskih spremembah. Diagnoza je prava, res smo v težavah.

Toda visoki zbor globalnih menedžerjev, vsakovrstnih gurujev, politikov in slavnežev se obnaša, gledano scela, kot da nima nič s klavrnim stanjem sveta in nonšalantno poziva k zaupanju v globalni kapital(izem). Čeprav je neoliberalni kapitalizem osnovni vzrok za drsenje v vsesplošno krizo, večina davoških gostov spada v sloj, ki ta kapitalizem poganja in je njegov največji dobičkar.

V bistvu je Davos bleščeča kulisa, ki se poteguje za status quo in za zaupanje v establišment. Svetu hoče dopovedati: imamo moč, poznamo probleme, ergo – znali jih bomo tudi rešiti.

Sveži študiji dveh verodostojnih organizacij, Attaca in Oxfama, davoško propagando ostro zanikata. Oxfam govori o divji koncentraciji bogastva (in s tem vpliva) v rokah zloglasnega 1 odstotka ter večanju armade nemaničev. Attac pod črto pravi, da kapitalu in kapitalizmu ne gre zaupati. Obe študiji moramo brati na ozadju alarmantnih podatkov o poškodovani naravi. Nanje dramatično opozarja tudi znanost.

Kakorkoli obračamo, svet mučita dva osnovna problema, družbeni in okoljski. Prvi (vladavina neoliberalnega kapitalizma) s svojimi zahtevami po nenehni rasti in dobičkih povzroča drugega – vse hitrejše uničevanje okolja. Iz tega raste tretji člen tesno povezane verige težav: čedalje bolj konflikten svet, ki ga drži skupaj predvsem gospodarska prepletenost, sicer pa se vse bolj deli in drobi. Globalizacija, nekoč ideal, postaja problem. Podobno konfliktno je dogajanje v drobovju družb, napetosti v njih naraščajo povsod, na Zahodu in v digitalizirani kitajski diktaturi. Če vzamemo svet kot celoto, ni osnovnega soglasja o ničemer, ni skupnih ciljev, prepričanj in vrednot. To strahovito otežuje globalno sodelovanje, najbolj nujno prav glede okolja.

Glede tega je pogosto slišati: vsi smo v godlji. To drži in ne drži. Za zdaj je godlja še zelo raznovrstna; severni deli sveta imajo več sreče kot južni, reveži so ogroženi tudi v solidnih državah. Toda čas dela v škodo vseh; ker so oceani, oblaki, reke, zrak skupni in bolj ali manj nedeljivi, postopoma tonemo v godljo vsi, severnjaki in južnjaki, bogati in revni. Gozdovi že gorijo tudi v superrazvitih Kaliforniji, Skandinaviji in Avstraliji, oceani naraščajo povsod.

Prizadeti bodo vsi sloji. Bogati bodo izgubili več, ker imajo več. Tudi če se bodo zaprli v geta, ne bodo varni ne pred naravo ne pred ljudmi zunaj obzidij, samo malo pozneje bo začelo padati tudi po njih. Če zdaj večina še gleda nanje z zavistjo in celo občudovanjem, bodo v podivjanem okolju tarča sovraštva in napadov. V splošni ekološko-civilizacijski stiski, ki jo napovedujejo tudi v Davosu, bodo morda nastale nekakšne ekodiktature, kapitalizem bo ukinjen, dogajale se bodo razlastitve bogatih. Še bistveno bolj ranljiv je srednji razred, saj je njegovo blagostanje usodno povezano z javnimi službami, ki jih lahko zlomijo že tradicionalne ekonomske krize. Najbolj ogrožena pa je seveda tista spodnja tretjina ali četrtina ljudi, ki je že zdaj v marsičem izobčena iz sistema, ki je za uničevanje okolja najmanj kriva, a po svoje ekološko problematična, saj se ne zaveda prihajajoče ekokatastrofe in je zato lahka žrtev raznih trumpov, ki jih okolje niti malo ne briga.

Politika je v tem dogajanju v glavnem negativec. Malo že lovi ravnotežje, a scela je na strani bogatih in vplivnih – ona dopušča strahovito neenakost, ona tolerira davčno izmikanje velikih korporacij, ona ne potegne za ekološko zasilno zavoro, čeprav bi morala in bi lahko. V razmerju do kapitala na eni in do skrajnežev na drugi strani prav zaradi svoje izdaje javnega interesa še naprej izgublja moč. Ostati pa mora prva tarča pritiska, saj je, dokler še imamo volitve, bistveno bolj občutljiva za pritisk od spodaj kot kapital.

Ta pritisk se bo povečeval, verjetno najbolj iz sredine družbe. Poganjal ga bo predvsem strah. Tu se dogajajo novosti. Ljudje že dolgo prenašajo trde socialne posledice ureditve, iz tega rastejo nezadovoljstvo, nezaupanje, jeza in občasni parcialni izbruhi. A zdaj se prvič jasneje zavedajo tudi ekoloških groženj in jih deloma že čutijo na lastni koži. Čutili jih bodo vedno bolj. Oba fenomena se povezujeta in oplajata. Zaradi kombinirane stiske, nemira in strahov množic pa po malem narašča tudi zaskrbljenost elit. To se je jasno videlo tudi v Davosu. Nelagodje še ni preraslo v strah, ki bi za sabo potegnil tisto, kar bi morala biti prioriteta časa – zeleni new deal, za zdaj še zlahka plačljiv z delčkom bogastva bogatih. A javno razpoloženje se lahko v nemirnih razmerah obrne čez noč. Že bliskovito spremenjen odnos do plastike kaže, da okoljska občutljivost hitro narašča. Najbrž ni dvoma: stanje okolja in s tem povezani strahovi, nevarnosti, pritiski bodo postali bistveni dejavnik družbenih sprememb.

Popolne negibnosti že zdaj ni več, scela pa se položaj še slabša. Človeštvo je v veliki tekmi s časom. Priznati si bo treba, da je propadanje okolja tudi izrazito družbeni problem. To morajo doumeti zlasti mainstreamovski mediji. Težava je v tem, da so mnogi, tudi najbolj vplivni, v lasti davoškega človeka. Ta pa se obnaša alibično; kritično stanje priznava, a se otepa odgovornosti zanj in celo zahteva zaupanje. Davos ostaja kulisa, blef, strahu v njem je še premalo.