Grega Repovž

15. 2. 2019  |  Mladina 7  |  Uvodnik

Tajani, pač pravi Evropejec

Antoniu Tajaniju smo lahko za njegov nastop v Bazovici hvaležni. Večina je namreč spregledala, da so v zadnjih štirih letih evropske stranke, razen redkih, skoraj vse po vrsti začele uporabljati nacionalistično retoriko. Seveda, začelo se je z begunsko krizo ter vse večjim uspehom populistov, ki so gradili na protibegunski retoriki. Sledila sta uspeh Donalda Trumpa z Najprej, Amerika in britanski brezglavi nacionalizem – v Britaniji je tako hudo, da si laburisti še danes, pa čeprav je že zadnjemu vodovodarju iz Glasgowa jasno, da prihaja velik račun za iracionalnost, ne drznejo biti proti brexitu ali vsaj za nov referendum; nikar ne pozabimo tega. Tako je to, ko prevlada nacionalizem.

Nacionalistični populizem je namreč danes že stalnica političnega uspeha na Zahodu, uporabljajo ga skoraj vsi. Tudi zmerni se temu ne izognejo, eni svojo nacionalno pripadnost kažejo z bojem za teran. Iracionalno, a tako je. Razen redkih – na primer Levice v Sloveniji, pa tudi njih kdaj zanese – je ta retorika nekaj, kar uporabljajo malodane vse politične stranke, ker seveda pazijo, da jih ne bi kdo obtožil, da niso dovolj narodno zavedne itd. Seveda, to je pot v pekel, a hkrati evropska politična stvarnost. Ne pozabimo, da so v strahu, da bodo to tekmo z nacionalisti izgubili, nekateri na mejo postavljali ograje z rezilno žico.

Zdaj smo tu, pred evropskimi volitvami, in Tajani nam je zelo nazorno pokazal neizogibno: retorika nacionalnega, retorika nas proti drugim, retorika sovražnih sosedov, tujcev, drugega, zgodovinskih krivic, to bo retorika, ki bo temelj kampanj na evropskih volitvah, ki prihajajo v maju. Pač, to je najlažje, nihče si ne bo upal tej retoriki ogniti, da ne bi zaostal. Te volitve bodo res spopad, a to ne bo spopad za skupno Evropo, ampak spopad znotraj Evrope, dejansko ena nacija zoper drugo in druge. Italije proti Franciji, Italije proti Sloveniji, Belgije proti Franciji, Nizozemske proti Nemčiji. Te volitve se kažejo veliko bolj prelomne, kot smo upali. Bodimo namreč realni: Tajani namreč kljub vsemu ni totalni skrajnež, je zgolj kratke preračunljive pameti, poleg tega se mora prilagoditi prevladujoči salvinijevski retoriki, ki obvladuje državo. A pomemben je še en vidik: pri vsem tem mu je zelo očitno vseeno, da je Evropa danes krhka tvorba, da je njena prihodnost negotova, da se ta Evropa lahko nenadoma spremeni v kletko, v kateri bodo tudi znotraj evropskih institucij vladale besede nacionalnega populizma. Da se je opravičil, naj vas ne zavede. Ni si pač mislil, da bodo njegove besede v neki mali vasi na skrajnem vzhodu Italije prodrle do Bruslja.

Pa Slovenija? No, zdi se, da imamo priložnost, da ostanemo otok normalnosti. To smo že v tem trenutku. Dejstvo je, da v Sloveniji nacionalistom ni uspelo osvojiti oblasti. Sreča v tuji nesreči (s tem mislimo na dejansko grozljiv položaj sicer redkih beguncev pri nas) je, da pri nas beguncev dejansko ni. Nekaj sto je enako nič. Še nikoli v sodobni zgodovini jih ni bilo tako malo, še nikoli ni bilo tako malo ljudi, ki bi prosili za azil, še nikoli nismo podelili tako malo dovoljenj za bivanje, še nikoli ni tako malo ljudi vsaj poskušalo priti v to državo. In to vedo vsi. Z drugimi besedami: protibegunska retorika ne more pasti na plodna tla. To je tema, ki preprosto ne uspeva več. Dejansko so razmere tako normalne, tako umirjene, da je težko biti nacionalist v tej državi. Poleg tega deluje na primer premier Šarec bolj zaveden od nacionalistov, sploh po fiasku tega tedna, ko je Šarec nemudoma obsodil dogodke v Bazovici, Janez Janša pa je v svoji splošni grenkobi hitel prikimavati italijanskim fašistom. Razen večnega pribočnika Branka Grimsa se je še vrhuška stranke zavila v malo bolj diplomatsko vedenje. Ker fašistom se pač ne prikimava. Tega pač ne počne nihče pri zdravi pameti v tej državi. Hecno, a res smo otok miru med državami, v katerih prav v vseh vladajo stranke nacionalistične in populistične retorike. In prav ta obkroženost s skrajnimi strankami na oblasti v naši okolici tudi splošni javnosti slika, kako normalne razmere imamo. In bolj ko ropotajo Madžari, Hrvati, Avstrijci in Italijani, več ko torej vemo o tem, kakšna retorika se uporablja tam, večji mir in zadovoljstvo legata na to deželo. In vse to le zato, ker so normalne politične stranke pred lanskimi volitvami in tudi po njih razumele, da bo kakršnokoli sodelovanje s SDS pač pogubno tako zanje kot za državo.

S tem seveda nočemo reči, da ta država nima težav ali da so vse odločitve vlade dobre, na primer. Še zdaleč ne, zaradi zunanje politike nas je lahko v teh dneh že zelo sram. Državna politika upravljanja premoženja na primer postaja vse bolj neprepoznavna, kot bi neki lobiji zasedli pozicije moči znotraj vlade, zdi se, kot da vlada stihija. A vse to so razmeroma normalne notranjepolitične razmere, glede na pretekle izkušnje in vlade pa celo vsaj za nekaj odtenkov boljše. Žal pa je Slovenija del Evropske unije in to čaka res prekleto težka preizkušnja v naslednjih mesecih, sploh ker se na teh volitvah ne bodo spopadali zgolj politiki in politične stranke, ampak se bodo v to dogajanje vpletle tudi druge velike sile, od Amerike, Rusije do Kitajske. Šibka Evropska unija je namreč v interesu vseh teh treh velesil. In na teh volitvah je mogoče Evropo dobro ošibiti.