Grega Repovž

22. 2. 2019  |  Mladina 8  |  Uvodnik

Zmaga neke ideologije

»Jaz nisem ideologija, jaz sem nevtralni opis stvari.«
— Francoski filozof Louis Althusser o tem, kaj je prvi stavek vsake, zlasti pa vsake vladajoče ideologije

Velika priljubljenost predsednika vlade Marjana Šarca, njegove stranke in vlade si zasluži resnejšo obravnavo: to, kar vidimo, ni popularnost, ni všečnost, ampak je uspeh ideologije neke oblasti, ki se je zelo dobro ulegla na razmere v družbi. Da bomo razumeli, kaj se dogaja, bo treba uporabljati politična in ideološka očala, ne trženjskih ali kakšnih drugih, ki so jih ta teden na plano klicali mediji. Za politiko in ideologijo gre. Mimogrede: TV Slovenija postaja res bizaren medij. Naroči raziskavo pri Ninamedii, potem pa v Odmevih priredi trganje te raziskave na koščke. Pripravi izbor popevke za Evrovizijo, potem pa gostje v Odmevih razpravljajo, ali je bilo vse skupaj lažirano. Kdo na tem svetu to počne? Kdo sebe daje ves čas v nič in pri tem še misli, da je dober?

A vrnimo se k Šarcu – kaj je torej tisto? Šarec je – verjetno ne načrtno – opustil nekatere koncepte, ki so dolgo obvladovali vladanje v tej državi. V prvi vrsti gre za katastrofičnost in hkratno mesijanstvo. Do vključno Cerarjeve vlade so vse vlade ves čas gradile na tem: normalizirale grozne razmere, ki so obstajale že pred njimi, preprečevale najhujše, reševale nas, državo in svet, bile so naše odrešiteljice. Pri katastrofizmu kot političnem konceptu gre v resnici za bližnjico, ki pravi: razmere so slabe (ali so res, je vseeno), a tu smo mi, ki jih bomo normalizirali, mi smo normalnost, mi prinašamo dobro, mi smo vaši mesije. Ta koncept so po odhodu Janeza Drnovška uporabljale vse vlade. Ker je vedno tako udoben in priročen. Ampak – ljudje v resnici ne marajo živeti v teh abnormalnih razmerah. To jim povzroča stres in tesnobo. Ljudem se zdi to grozno. Še več: to čutijo kot grožnjo. In to tudi je: to je dejansko politični mobing nacije. Zakaj mora nacija ves čas živeti v strahu pred apokalipso? Ki prihaja! Jutri pride. Ne, tukaj je! Politiki pač živijo v prepričanju, da jih bomo zato prepoznali kot dobre, prizadevne, rešitelje.

V človekovi naravi je, da ga strah (pred minljivostjo) ves čas malo najeda. A slovenski politiki so mu še do nedavnega govorili, ne le da apokalipsa prihaja, ampak da je že tu. Tako je res težko živeti. Cerar je imel priložnost – zaradi gospodarske rasti –, da iz tega vlaka izstopi. Vendar ni šlo, tudi on je verjel v svojo posvečenost. Zato je potreboval prihajajočo katastrofo. Tudi on nas je ves čas reševal pred apokalipso, enkrat pred grozečo evropsko komisijo, čisto nazadnje pa nas je odrešil tega, da bi dosegel dogovor s sindikati, tega, da bi se plače v državi zvišale. Spomnite se. Stal je v parlamentu na večer svojega odstopa in se hvalil, da je z njim preprečil tudi, da bi se zvišale plače. Videlo se je, da je prepričan, da ga bodo ljudje za to nagradili. Ker jih je rešil pred katastrofo. Višje plače, država bo propadla. Recesija naslednji dan. Zlom javnih financ. To je ta vera, da katastrofizem deluje.

Saj nekaj časa deluje. Neoliberalizem je ideologija prihajajoče apokalipse. Ali kot je lani v intervjuju za Mladino dejala filozofinja Alenka Zupančič Žerdin (s pridržkom, da je to vseeno malo patetično): »Prava apokalipsa, prava katastrofa ni to, da bomo in kako bomo umrli, ampak kako živimo. Prava apokalipsa so praviloma natanko tiste reči, ki jih sprejmemo, da bi preprečili apokalipso.« Na tem je bila dolga leta utemeljena politika v Sloveniji, dejansko je to obvladujoč politični koncept skoraj povsod okoli nas. Kaj pa so drugega »prihajajoči begunci«? Tudi oni so ves čas tik pred tem, da prihrumijo. Nikoli v zadnjih tridesetih letih v Evropo ni prišlo tako malo beguncev kot leta 2018, a še vedno je TV Slovenija na primer ta teden poročala, da prihajajo, seveda v Bosno. Kaj je pri tem najbolj noro? Da so begunci dejansko na meji. Sirski meji. Nepregledne kolone avtomobilov so na mejah z Jordanijo, na primer. Vendar gredo v drugo smer. V Sirijo. Kakšna nesreča za katastrofiste po vsej Evropi. A lahko smo brez skrbi: prav kmalu bodo začeli poročati o katastrofi na evropskem trgu delovne sile – ker se begunci vračajo domov. Recesija prihaja.

Rešilna bilka katastrofistov in politike, utemeljene na reševanju nacije, je prav prihajajoča recesija. Tudi ta prihaja. Tudi ta je za vogalom, vprašanje ur je, kdaj bo naskočila ubogi izpostavljeni vrat slehernika. V gospodarskih podatkih je sicer ni mogoče najti, naj se še tako trudijo. Vendar ekonomisti in seveda zlasti neekonomisti vidijo, da prihaja. Tako čez prst je že nekje pri Ratečah.

Včasih so najmočnejše stvari veliko preprostejše, kot se zdi. Včasih je za boljše počutje dovolj popiti kozarec vode. Šarčeva vlada ni bistveno spremenila ideoloških okvirjev delovanja, še vedno je to malce leva vlada, pretežno pa neoliberalna. Bistvena razlika je, da Šarčeva vlada ne nadleguje državljanov in ne ustvarja kriznih razmer. S čakalnimi vrstami se na primer do danes ni zgodilo še nič, le diskurz vlade je drugačen – in že to vpliva na občutek ljudi, v kakšni državi živijo. To pa je ideologija. Ker ideologija je, če spet citiramo Alenko Zupančič Žerdin, neka ideja, predstava o tem, kaj naj bi bilo dobro za družbo. In da, visoka podpora Šarcu je posledica ideologije. To, kar ljudje čutijo in na kar se odzovejo, je ideološki okvir te vlade. Šele to pripoznanje omogoča razumevanje političnih sprememb, ki smo jim priča. Zaradi tega izgublja podporo tudi prvi katastrofist v državi. Šarčeva zmaga nad njim je ideološka.