Kaj pa Nigerija?

N'toko

1. 3. 2019  |  Mladina 9  |  Žive meje

Kaj bi morala storiti mednarodna skupnost, ko se na čelo neke države povzpne sporen voditelj? Kako gledati na volitve, ki se dogajajo v senci nasilja in goljufij? Kaj naj si mislimo o aktualnem predsedniku, ki med volilno kampanjo zlorablja svojo moč, odstavlja neubogljive funkcionarje in zapira politične nasprotnike? Kako podpreti prizadevanja besnih množic, ki kljub naftnemu bogastvu svoje države živijo v totalni bedi? Kako pomagati regiji, da se izvije iz spirale slabega ekonomskega upravljanja, hiperinflacije in korupcije? Skratka: Kaj bi bilo treba storiti z Nigerijo?

Ta vprašanja se seveda v zvezi z Nigerijo nikoli ne pojavljajo. Mediji tja ne pošiljajo svojih dopisnikov, uredniki o razmerah ne objavljajo uvodnikov, naši politiki ne dajejo izjav. V obdobju, ko najbogatejša in po prebivalstvu največja država na afriški celini preživlja turbulentne volitve, jo mednarodni mediji komaj kdaj omenijo. Kadar jo, je predsednik Buhari videti kot zmeren demokrat, njegovi občasni zdrsi v nasilje, sumljivo prestavljanje volitev in odstavljanje funkcionarjev pa se nam zdijo komaj omembe vredni ekscesi. Zlijejo se v splošno prepričanje, da se to tako ali tako dogaja povsod po Afriki in da je v primerjavi z nekaterimi okoliškimi režimi Buharijev dejansko še najbolj normalen. Vsekakor pa evropska in ameriška javnost ne čutita nikakršne nuje, da bi njune države posegale v notranjepolitične probleme Nigerijcev.

S tem pa se kar samo postavlja vprašanje, zakaj to čutimo v primeru Venezuele. Nedvomno gre za turbulentno regijo – naftno odvisno državo s šibko ekonomsko raznolikostjo, katere vlada je po nekaj slabo izvedenih valutnih manevrih poglobila krizo in izgubila nekdanjo podporo. Nedvomno so se med poglabljanjem gospodarske krize oblasti otepale političnih posledic z onemogočanjem opozicije in s podkupovanjem svojega vojaško-birokratskega razreda. Toda zgodba o Madurovih manipulacijah dejansko v ničemer bistveno ne izstopa od velikega dela sveta – le nekaj mesecev pred tem so v Braziliji med volitvami zaprli glavnega kandidata, pa smo o tem komaj kaj slišali! Kaj je na Maduru takega, da je zasedel naslovnice časopisov? Kaj je pri krizi v Venezueli tako posebnega, da Cerar mimo vlade hiti obljubljati podporo venezuelski opoziciji? Če kaj, so revščina, brezposelnost in korupcija v Nigeriji mnogo mnogo hujše od razmer, ki jih poznajo Venezuelci, toda niti en svetovni voditelj ni stopil pred kamere, da bi izrazil zaskrbljenost.

Jasno, nihče si niti za sekundo ne misli, da lahko uredi razmere v Nigeriji, Venezueli ali kjerkoli drugje. Če jim ni treba, ne razglašajo svojih stališč do problemov tujih držav, tako kot vi ne hodite zvonit po vašem bloku, da bi stanovalcem izražali zaskrbljenost nad družinskimi odnosi sosedov. Le zakaj bi rinili tja? Ko politični establishment to stori, ko dejansko začnejo soglasno in javno jokati o ubogih prebivalcih neke tuje države, smo lahko stoodstotno prepričani, da gre za PR-manever. Za nas, ki stvari spremljamo od zunaj in hočemo biti obveščeni, torej ni dovolj, da se poučimo o razmerah v dotični državi – zvedeti moramo, kaj ima naš politični establishment za bregom.

Osvežujoče bi bilo slišati debato brez vsega tega humanitarističnega balasta. Super bi bilo, če bi novinarji vprašali Cerarja: »Zakaj tako vneto opozarjate na krizo v Venezueli? Ali se vam zdi, da bi bilo treba glede na dostopne podatke o lakoti in korupciji podpreti tudi opozicijo v Nigeriji?« In super bi bilo od Cerarja slišati iskren odgovor: »Naši partnerji v ZDA trenutno kot predvolilni manever skupaj s korporacijami v Venezueli načrtujejo državni udar, in kot gospodarsko odvisna država nismo v položaju, ko bi jim lahko oporekali. Nigerijske oblasti so svoje naravne vire že privatizirale in prodale multinacionalkam. Tam so že navzoče mednarodne sile, sicer pa tudi Slovenija v njej vidi gospodarske priložnosti. Poleg tega Nigerija ni zanimiva za ideološke boje, zato se do njenih volitev ne opredeljujemo.« Takšnih intervjujev si novinarji seveda ne morejo obetati, vseeno pa morajo poročati o »aktualnih temah«. Ker nimajo na izbiro, o čem bodo pisali, so ujeti v PR-zanko, ki jim jo nastavijo politiki. Ko se pojavi vroča tema, ko so sklicane tiskovke, podane uradne izjave in objavljeni tviti, enostavno morajo slediti njihovemu diktatu. Politiki začnejo govoriti o Venezueli, in vsi pišejo o Venezueli. O njej govorijo skozi prizmo humanitarne krize, in vsi pišejo o humanitarni krizi. Ne glede na njihova osebna stališča novinarji torej opravljajo funkcijo spreminjanja Venezuele v svetovno krizno žarišče. Medtem seveda hranijo ideološki spopad med ljudmi, ki komaj čakajo, da nam lahko milijontič dokažejo, kako »socializem nikjer ne deluje!«, in ljudmi, ki tako obupano iščejo junake antiimperializma, da so pripravljeni ta laskavi naslov dati tudi Putinu, Asadu, Gadafiju ali Huseinu … a vse to zgolj prispeva k hrupu okoli Venezuele. Politični manever je uspel in ustvarjen je konsenz, da »je treba nekaj storiti«. In brez skrbi, ZDA bodo nekaj storile.

Zdaj smo torej tu, ko so množice neinformiranih ljudi čustveno investirane v reševanje spora, ki ga lahko kvečjemu poglobijo, in ko nam na levici ne preostane drugega kot spet glasno kričati proti novi ameriški intervenciji. Toda razlogi, da smo med volitvami v Nigeriji (da o množici drugih svetovnih dogodkov sploh ne govorimo) vsi gledali proti Caracasu, bi nam morali biti jasni. Jasno bi nam moralo biti, da smo večino časa popolnoma slepi za lakoto ali stanje demokracije v večini držav sveta. Ko nam politiki določajo točke posebne humanitarne zaskrbljenosti, tega nikoli ne počnejo zunaj okvira ideologije – zaskrbljenost za lačne ljudi po svetu delijo na podlagi tega, kakšnih političnih razpletov in vrednot si želijo v lastnih državah. Mar jim je bilo res mar za Iračane, Afganistance ali Libijce, ko so reševali njihove demokracije? Zakaj potem dandanes ne sprejemajo beguncev iz teh držav? Opazovalci, ki nam je dejansko mar za soljudi po svetu, se moramo čim prej nehati slepiti, da naša humanitarna zaskrbljenost zares pomaga komurkoli razen najmočnejšim silam. Kritični mediji pa se morajo nujno lotiti projektov, s katerimi bi nam osvetlili tudi stiske tistih, ki ne uživajo simpatij mainstreama. Plenjenje afriških resursov, ki danes milijone ljudi potiska v beg iz regije, je vsekakor ena izmed tem, o kateri bi morali vedeti več.