Dan pitne vode?

Bernard Nežmah

22. 3. 2019  |  Mladina 12  |  Pamflet

Marjan Šarec je bodisi kot Serpentinšek bodisi kot premier vedno rad hodil na prireditve, kamorkoli so ga povabili. Tokrat je napravil izjemo in sklenil, da ne bo nastopil pred evropskimi poslanci. Karkoli je doslej storil kot predsednik vlade, vedno so mu koalicijski partnerji pritrdili. V zdajšnjem primeru pa se je zgodil preobrat - njegovo potezo so družno ocenili kot izgubljeno priložnost za Slovenijo tako v opozicijskih strankah NSi in SDS kot evroposlanka SD, vodja poslanske skupine SMC in celo Igor Šoltes, nekoč Verjamem. In kakšni so bili odzivi premierja Šarca? Sklical se je na turobno izkušnjo predsednika malteške vlade, ki je imel nastop pred 30 poslanci. Kar je popolni defetizem, saj se ni primerjal z Angelo Merkel, Emannuelom Macronom ali Andrejem Plenkovićem, ki so videli smisel v tovrstnem nastopu. Očitno je edini evropski premier, ki je zavrnil priložnost nasloviti evropsko občinstvo. A še bolj pomenljiva je njegova čustvena reakcija. Kaj je storil, ko je zaslišal za enotno kritiko koalicijskih in opozicijskih strank? Po njej je udaril užaljeno: zoper mene so nastopili enotno, ne pa, ko je bilo treba obsoditi izjavo Antonija Tajanija! Ko torej doživi kritiko, postane občutljivo napadalen in kritiku očita, česa vse sam ni storil. Njegov neodhod v Strasbourg je razumeti s strahom pred vprašanji publike. Bilo bi res groteskno, ko bi poslušali, kaj vse bi poočital provokativnim vprašanjem hrvaških, nemških, italijanskih in drugih poslancev. Toda priznati mu je, da še ni izgubil stika z realnostjo. In zato raje sploh ni odšel na sedež evropskega parlamenta. A od kod njegova nova arogantnost? Mož se je očitno navadil apriorne naklonjenosti slovenskih osrednjih medijev, doslej še ni naletel na novinarja, ki bi mu v intervjuju sistematično zastavljal ostra in poglobljena vprašanja. Še več, celo ko je sklical tiskovno konferenco, na kateri je le prebral svojo izjavo, nato pa se obrnil na petah in odšel, ni doživel kanonade medijev, ki bi na naslovnicah izpostavili njegovo vzvišenost in nepripravljenost na dialog. Posledica je potem samoumevna – izogibal se bo terenom, kot je evropski parlament, kjer je odprti oder, brez vnaprejšnje naklonjenosti spraševalcev.

Ko je njegov peterček podpisal posebno pogodbo z Levico, je ustvaril politični novum: koalicijo šestih strank, pri kateri jih ima pet ministre, šesta pa bo pripravljala zakone, ki jih bo dajala v izvršitev ministrom peterice. Aktualni ministri bodo dobili status sekretarjev Luke Mesca, saj bo njihova naloga udejanjati predloge Levice. A odmislimo to patologijo vladanja in prisluhnimo protestom Obrtniške in Gospodarske zbornice. Prva sporazum z Levico ocenjuje kot diskriminatoren do obrtnikov in podjetnikov, druga kot zatiranje zasebnega sektorja, pri čemer še ponudi izračun, da bo proračun stal še dodatne 1,4 milijarde. In kaj je na to odvrnil predsednik vlade? Je prišel s svojimi izračuni, ki bi številko demantirali. Nak, okrcal jih je, da delajo galamo, še preden bo kaj nastalo, predvsem pa, da če ne bo denarja, pogodbe pač po zdravi pameti ne bodo izvajali!????? Premier torej vnaprej pove, da je podpisal nekaj, kar si ne bo prizadeval izvršiti. Je naslednji hip poskočila poslanska skupina Levice, da jo je pri belem dnevu prevaral? Ali poznamo primer državne ali strankarske pogodbe, kjer bi eden od podpisnikov že naslednji hip razglašal, da mu pogodba ni sveta in da je ne misli uresničiti? Ne, ampak tudi takšne medijske in koalicijske tolerance do eklatantnega političnega prevaranta še nismo doživeli. Od premiera je pač pričakovati, da vsebino in posledice pogodb, ki jih podpisuje, vnaprej predvidi.

Ni edina tovrstna gesta. Pred dvema tednoma je odstopil zdravstveni minister Samo Fakin, uradno zaradi slabega zdravja. In kakšna silna bol ga je doletela? Na to je odgovoril sam premier: »Stanje ni takšno, da bi bilo kaj takega, česar se ne da ozdraviti, se je pa resnično nabralo precej. Imel je dolg bronhitis, nato pljučnico.« Mar poznamo učitelja ali koga iz javnega sektorja, ki bi bil ob službo, ker bi dobil dolgotrajen bronhitis ali pljučnico?

Tako seveda nismo izvedeli, zakaj je predsednik vlade odstopil ministra. Pač, pred dnevi je razglasil, da kar sam prevzema resor zdravstva, ker ne zaupa državni sekretarki, ki nadomešča odstopljenega ministra. Zakaj? Dvomiti je, da je sekretarka ohola samovšečnica, ki iz ljubega veselja preureja svoj sektor, ne da bi sledila delu in načrtom še včerajšnjega šefa Fakina. Očitno torej premier Šarec zavrača dosedanje delo ministra in ga je umaknil zaradi tega in ne zaradi fantomske bolezni. Toda o vsebini Šarčevega spora s Fakinovo linijo nismo izvedeli nič.

Je pa v deželi zasijala vesela novica ob praznovanju 22. marca, dneva pitne vode, saj je pretendent za okoljskega ministra državni sekretar Simon Zajc objavil, da je podpisal zavezo certifikata Voda iz pipe. In kakšno čudo je to? Preprosto, gre za spodbujanje podjetij in organizacij, da naj njihovi zaposleni namesto vode iz plastenk pijejo vodo iz pipe.

Celotna država je bila nekaj dni v šoku, ko se je razvedelo, da si je ženska odrezala roko, da bi od zavarovalnice dobila milijonsko odškodnino. Nezaslišana trgovina z zdravjem in telesom. Toda, ko je ljubljanski župan za ceno krepkih desetin evropskih milijonov sklenil napeljati odpadno vodo iz bližnjih občin prek vodnega zajetja, s čimer bo po mnenju geologov in okoljskih organizacij za vedno kontaminiral največji ljubljanski vodnjak pitne vode, nobenega podobnega odziva. Pričakovali bi ga vsaj od potencialnega ministra, ki bi ob dnevu pitne vode razglasil, da bo v skrbi za vodno blagostanje državljanov izvedel revizijo uničujočega gradbenega podviga župana Zorana Jankovića. On pa poziva k pitju iz pipe, kaj bo iz nje priteklo čez leta, pa je onkraj njegovih kompetenc.