Poslansko delo brez vprašanj

Bernard Nežmah

29. 3. 2019  |  Mladina 13  |  Pamflet

Konec decembra 1953 je bil za predsednika jugoslovanske skupščine izvoljen Milovan Đilas. Skoraj soglasno. Slab mesec kasneje je bil prisilno odstopljen, vrgli so ga iz centralnega komiteja partije, nekaj let kasneje pa je zaradi izjav in knjig končal v dolgoletnem zaporu in postal disident številka 1. Njegove kritike komunizma so bile bestseller zahodnega sveta in iskano prepovedano čtivo po vzhodni Evropi. Manj znani in pozabljeni pa so njegovi načrti o delu skupščine. Po izvolitvi za prvega med poslanci je v časniku »Borba« napovedal spremembo politike - najpomembnejših odločitev ne bodo več sprejemali v politbiroju in na zasebnih srečanjih najvišjih funkcionarjev, temveč v skupščinski dvorani skozi debato pred javnostjo! Zadel je v srčiko gospostva in njegovo idejo demokratičnosti so v hipu izkoreninili. Toda, prav to je bistvo parlamentarne demokracije: živahni spopadi med poslanci, opozicijo in koalicijo, neprijetna vprašanja premierju, ki se poti in izvija iz klešč svojih oponentov. Posnetki iz britanske poslanske zbornice nam vedno prikazujejo ostro polemiko, ki ne varčuje pri kritiki predsednice vlade.

Zadnjič so vesoljno Slovenijo državo začudili posnetki televizij, ki so prinašali reakcije jeznoritega premierja Marjana Šarca. Na vprašanja, ki so mu jih postavljali poslanci v imenu svojih volivcev, ni vračal z odgovori, temveč jim je jemal pravico, da bi od njega sploh zahtevali odgovore. Ko ga je Ljudmila Novak zbodla, da je povzročil škodo Sloveniji, ko ni imel govora pred EU parlamentom, je udaril: kaj so pa evroposlanci v teh petih letih počeli v Strasbourgu, da moram zdaj jaz skrbeti za imidž države?

Namesto da bi pojasnil svoja dejanja oz. nedejanja, je kritikom jemal pravico, da s spraševanjem osvetljujejo njegovo delo. Ko mu je vprašanje zastavil poslanec Miha Kordiš iz Levice, ga je nonšalantno zavrnil, da mu bo odgovoril pismeno, ker da je provokator z zapisi na tvitu. Predsednik vlade je nonšalantno pohodil osnovni ritual, kot je njegova mesečna dolžnost, da se v parlamentu sooči z vprašanji iz poslanskih klopi in nanje odgovori. In dogodek spremenil v moralno prevzgojo svojih kritikov.

Mož očitno misli, da še vedno igra Serpentinška, ki na vaških veselicah brije norce iz publike. Le da so tokrat tarče poslanci, ki mu zastavljajo vprašanja. A njegova jeza se ni hitro razkadila, naslednji dan je na tviterju objavil: »Nekateri v slovenski politiki mislijo, da lahko samo oni ves čas napadajo in iščejo napake, zato jim je treba povedati, da ni tako. Dokler sem bil tiho in nisem reagiral, je bilo vse v redu, ko sem pa pokazal, da znam tudi jaz uporabljati (čeprav nerad), enak način, je pa to nacionalna sramota!« - ??????

Gospod Šarec očitno še vedno ne razume, da je predsednik vlade. Ki kajpak ni bitje, ki molči in ne odgovarja, ampak javnosti pojasnjuje vzroke in razloge svojih premierskih dejanj. Zato svoj tvit lagodno zašpiči: »Vsak naj opravlja svoje delo in se ne ukvarja z drugimi ter pometa pred svojim pragom pa bo vsem lažje.« Človek, ki so ga postavili za predsednika vlade, je politični analfabet!!!!!! Očitno ne razume dela parlamenta. Opozicijski poslanci samo v avtoritativnih režimih delajo tako, da prikimavajo vladarju. Delo opozicije po Šarcu pa naj teče tako, da se ne bo vtikala v delo drugih, torej v delo vlade!???????????????

Zoper razdelitve vladnega proračuna je pred tednom protestiral Olimpijski komite. Njegov predsednik Bogdan Gabrovec je pogledal številke in razbral, da Šarčevi v času gospodarskega razcveta namenjajo manj denarja za šport kot lani. Letos le 20.6, medtem ko so mu lani namenili 21 milijonov. Pol milijona hendikepa in že protest!? No, formalno je razlika sicer večja: v lanskem proračunu so športu odkazali 23.4 milijona, le da so mu nakazali za poldrugi milijon manj.

S kakšnim viharjem jeze se bo odzval predsednik vlade, bomo še videli. Je pa res, da je vrhovni predstavnik športa neverjetno tih in zadržan. V Ljubljani je župan Zoran Janković v novem proračunu skrčil sredstva za šport za dober milijon s 13.5 na 12.3, a olimpijski predsednik molči. Skrb za šport se pač ne ustavi pri državi, tudi v Ljubljani namreč biva vrhunski šport in živijo olimpijci. Kdo bi sicer oporekal, da je to dlakocepstvo, očitek enega milijončka. Nikakor, velja pogledati v nedavno zgodovino. Leta 2016 so v Ljubljani športu namenili dobrih 15, medtem ko leto pred tem še 17.5 milijona. To pa so že orjaške številke: v glavnem mestu so v nekaj letih znižali podporo športu za tretjino. Gospod Gabrovec tega ni opazil. Ko bi zgolj sledil časopisnim naslovom, bi prebledel. Časopisi so nekoč objavljali naslove: Skoraj pol manj denarja za ljubljanski šport, Pet milijonov manj, V ljubljanskem proračunu vse manj denarja za šport … Navedimo še vsote: leta 2013 je znašala mestna podpora športu 20, leto pred tem 25, leta 2011 pa 30 milijonov. V osmih letih je župan Janković zdesetkal šport za 20 milijonov na tretjino nekdanje vsote!!! Investicije v asfaltiranje ulic pa letijo v nebo. Ljubljana se je iz mesta športa prelevila v prestolnico asfalta.

Predsednik vlade bi tu upravičeno zahrumel na predsednika Olimpijskega komiteja: kakšen vihar delaš pri meni, pred ljubljanskim županom si pa tiho kot polita cerkvena miš. Toda stvar presega politični narcisizem. Ob pokopu športa v prestolnici molčijo športni klubi, športne zveze, jasno Gabrovčev OK, meščani in tudi naslovnice medijev. Županu Jankoviću je uspelo to, o čemer premier Šarec le sanja: na mestnem svetu je s štoparico discipliniral opozicijo: vprašanja županu merijo v sekundah in o polemikah, ki jih ni, potem tudi mediji ne poročajo.