Naši in vaši teroristi

N'toko

29. 3. 2019  |  Mladina 13  |  Žive meje

Petnajsti marec 2019 je bil čisto normalen dan v tovarni rasizma. Uredništva propagandnih portalov so že imela pripravljene naslovnice s policijskimi statistikami o ilegalnih migrantih, njihovi tviter troli so že sestavljali prve jutranje kontemplacije o propadu Zahoda, na Nova24TV so že lektorirali kolumno o zaroti Sorosevih plačancev. Običajen dan pa je zmotila novica z Nove Zelandije, ki je nenadoma preplavila uredniške brskalnike. »Breaking: Desničarski skrajnež v Christchurchu postrelil 50 muslimanov«. V tovarni rasizma je zavladala tišina … Neugodna informacija je za sekundo ustavila tekoči trak – kot bi med kolesje strojev padel kak nezaželeni predmet, ki ga morajo inženirji previdno odstraniti. Sklicali so urgentni sestanek in živčno tehtali opcije, kako najbolje sprocesirati informacijo. Z uredništva so prišli šele pozno popoldne, vidno razdraženi in utrujeni. Stisnili so zobe in ob 16.42 je Nova24TV objavila članek: »Resnica, ki so vam jo mediji zamolčali: novozelandski terorist je bil socialist!« Navodila uredništva so bila jasna: »Če kdo kaj vpraša, strelec ni bil naš, ampak njihov. Jasno? Ajde, nazaj na delo … rabimo tri članke o islamskih posiljevalcih do večera!«

V urah, ko so inženirji rasistične propagande tuhtali, kako obravnavati terorizem nekoga iz njihovega ideološkega kroga, so freelance internetni rasisti v komentarjih in tvitih že zdavnaj objavili lastne, manj politično korektne interpretacije. Med njimi je bila najpogostejša nekakšna splošna kvazisociološka razlaga: »To je dokaz, da multikulti ne deluje.« »Vidite, če ne bi bilo na Novi Zelandiji muslimanov, tudi ne bi bilo desnih teroristov, ki jih pobijajo, tako pa se take stvari pač dogajajo …« Tisti, ki so bili nekoliko previdnejši, so dogodek raje relativizirali. Malo so guglali in odkrili novico o napadu neke islamistične milice na krščansko vas v Nigeriji ter takoj postali bojevniki za pravice nigerijskih kristjanov: »Zakaj pa mediji ne govorijo o tem, da musliči koljejo kristjane!??!« Poročanje medijev o napadu fašista v novozelandski mošeji naj bi bilo hinavsko, saj s tem prikrivajo pokole, ki so jih (sicer nekje čisto drugje) zagrešili muslimani.

Ko sem opazoval zapletene miselne labirinte, skozi katere se je morala na dan novozelandske tragedije prebijati online desnica, da bi rešila ugled svoje ideologije, sem za trenutek lahko celo simpatiziral z njimi. Jasno, nihče noče biti pizdun, katerega politična prepričanja so kriva za smrt nedolžnih ljudi. Nehote sem se spomnil na tiste dni, ko so bili edini teroristi na naslovnicah džihadisti in so mi desničarji pisali grozilna sporočila, češ da sem kot zagovornik priseljevanja soodgovoren za pokole v Parizu in Manchestru. Spomnil sem se mučnih pogovorov, ko je bilo treba ljudem razlagati vzroke islamističnega terorizma – da ta dejanja ne predstavljajo večine muslimanov, da terorizem ni »v naravi islama«, da so takšni dogodki stranski produkt kolonializma, dvajsetletne vojne na Bližnjem vzhodu, vzpona skrajnih skupin in neenakosti v evropski družbi … Treba je bilo s posnetki dokazovati, da muslimani obsojajo napade, in seveda ves čas kontrirati medijski narativi s seznamom zločinov, ki jih naši zavezniki izvajajo po islamskem svetu … Jasno, nikogar nisem prepričal. Verjetno sem desničarjem zvenel podobno, kot po Chirstchurchu oni zvenijo meni – kot apologet terorizma.

Seveda se meni poudarjanje političnega konteksta in predlaganje rešitev ne zdi opravičevanje terorizma, a enako velja za desničarje. Tudi njim se zdi, da zgolj opisujejo politični kontekst (»napadalec je zgolj reagiral na poplavo muslimanskih migrantov«) in predlagajo rešitve (»treba je ustaviti migracije«). Njihova interpretacija realnosti je seveda izkrivljena, a na nas je, da poiščemo boljšo razlago, ne pa, da za teror krivimo vse konservativce, ki nam gredo na živce. Za teroristično dejanje fašista je treba uporabljati enaka analitična merila, kot jih uporabljamo za islamistične skrajneže – še toliko bolj, ker so takšni fašisti produkt naših institucij. Rasistični teror je posledica dolgoletnega protimuslimanskega hujskaštva, ki so ga izvajale zahodne vlade, da bi pridobile podporo za svoje neskončne vojaške avanture na Bližnjem vzhodu. Je tudi posledica izgube identitete in socialne negotovosti mladih moških v dobi, ko se krhajo tradicionalne hierarhije. In je posledica oportunizma političnih organizacij, ki na tesnobo ljudi odgovarjajo z ogabnim rasizmom in mačizmom. Vse to so politični problemi, za katere lahko priskrbimo politične rešitve.

Desni mediji so ob napadu v Christchurchu zaškripali, ker terorizem tolmačijo kot kulturni, ne pa politični problem. Nekateri ljudje naj bi imeli nasilje pač v svoji naravi, in ker naj bi spadal k esenci teh družbenih skupin, ni drugega odgovora, kot da se te skupine odstranijo. Njihova strategija je bila vedno preprosta: vzameš posamezni teroristični napad, ga uporabiš kot dokaz, da skupina X ogroža varnost državljanov, in zahtevaš, da varovanje državljanov pred skupino X postane izhodišče za vso migracijsko, socialno, kulturno in ostalo politiko države. Ko se izkaže, da s takšnim sistemom etnične paranoje spodbujaš sovraštvo in nasilje lastnih državljanov, kulturna razlaga seveda odpove. Beli teroristi bodo za desne medije vedno izjeme, ki potrjujejo pravilo – ubogi angelski otroci, ki so slučajno skrenili na napačna pota … po možnosti zaradi vpliva kulturnega marksizma.

Napadi skrajnežev so v sistemu radikalne neenakosti, večnih vojn in skorajšnje klimatske apokalipse pač neizogibni. Toda ob vsem tem ne smemo izgubiti perspektive: teroristična dejanja so v resnici izjemno redka in tako zelo odmevajo ravno zaradi dejstva, da jih ne videvamo vsak dan. Dejansko gre za statistično zanemarljiv pojav, ki je kvečjemu odsev veliko širših problemov našega sistema. Zato vprašanje »Kako ustaviti terorizem?« ne more biti smiselno izhodišče za politično razmišljanje. Prej bi se veljalo vprašati: Kako vrniti upanje v prihodnost? Kako potegniti družbo iz cikla vojn in uničenja? Desnica je nad temi vprašanji obupala in ne ponuja drugega kot vrnitev v čase strogih etničnih in spolnih hierarhij, zato njeni najbolj goreči glasovi zvenijo že podobno vahabitskim pridigarjem. In če se velike tovarne rasizma danes še poskušajo distancirati od teroristov, je le vprašanje časa, kdaj bodo začele takšna dejanja odkrito podpirati, kot na spletu že danes počne velik del njihovih bralcev.