Ellenségek

Vlado Miheljak

5. 4. 2019  |  Mladina 14  |  Dva leva

»Iván Héjjas je bil proklamiran antisemit. Po prvi svetovni vojni je ustanovil prostovoljno milico in leta 1919/20 ukazal samovoljno streljanje judovskih in domnevnih komunističnih civilistov. Leta 1947 je bil zaradi mučenja in umora 73 oseb v odsotnosti obsojen na smrt. Znani častnik medvojne Madžarske je umrl leta 1950 v Francovi Španiji. Toda Héjjas je že leta eden največjih idolov madžarskih desničarskih skrajnežev, ki zahtevajo njegovo pravno rehabilitacijo. Doslej neuspešno, ker razveljavitvi procesa nasprotujejo dobro dokumentirani hudi zločini. Je pa Héjjas zdaj doživel simbolno rehabilitacijo iz vrst vladajoče stranke Fidesz Viktorja Orbána. Sándor Lezsák, podpredsednik madžarskega parlamenta in eden najvidnejših gorečnežev v Orbánovi stranki, se je na nedavni predstavitvi knjige o vodji takratne milice poklonil Héjjasu kot junaku in borcu za svobodo. Lezsák je tam izrekel, kasneje pa napisal na svoji Facebook strani: ’To je dan rehabilitacije Ivána Héjjasa.’ ... Orbán sam pa je Horthyja (vodjo madžarskega medvojnega fašističnega, antisemitskega režima, op. a.) junija 2017 razglasil za ‘izjemnega državnika’.«
— Der Spiegel, 11. 10. 2018 »Veleposlaništvo Madžarske v Ljubljani izraža spoštovanje Ministrstvu za zunanje zadeve Republike Slovenije in ima čast obvestiti spoštovano Ministrstvo, da je Veleposlaništvo prepričano, da naslovnica tednika Mladine z dne 22. marca 2019 krši načela svobode tiska in svobode izražanja.

Veleposlaništvo Madžarske v Ljubljani zato protestira pri Ministrstvu za zunanje zadeve Republike Slovenije zaradi politično neodgovorne naslovnice tednika Mladine in zaproša za pomoč spoštovano ministrstvo pri preprečevanju podobnih incidentov v prihodnosti.«
 — Biti v Mladini je po mnenju veleposlaništva Madžarske čast.

Brazilski slikar in ilustrator Gil Vincente ni dosegel široke mednarodne prepoznavnosti z risbo samo, ampak s provokacijo. Namreč za bienale v São Paulu je leta 2010 pripravil serijo avtoportretov, v katerih (zgolj) nakazuje namero uboja znanih svetovnih osebnosti. S pištolo meri v na tleh ležečega Ariela Šarona, na stol zvezanemu brazilskemu predsedniku Da Silvi drži na vrat dolg kuhinjski nož, s pištolo meri v kraljico Elizabeto II., pa v papeža Ratzingerja. Med njegovimi žrtvami sta tudi Kofi Annan, pa Bush mlajši in še veliko drugih. Projekt imaginarnih ubojev je naslovil z »Inimigos« (sovražniki). Seveda je izzval reakcije in razburjenje, a se je razhudil na kritike in moraliste: »Trdijo, da opravičujem kriminal. A kraja javnega denarja pa ni zločin? Poročila na televiziji ne poskušajo opravičiti zločinov? Samo moje delo je opravičevanje kriminala? Zakaj jih odstraniti? Ljudje morajo to videti.« Pač, ni vsaka provokacija zavržna. Marsikatera je emancipatorna, ozaveščajoča, razkrinkujoča.

Tako je vselej veljalo tudi za Mladino. Mladina se je od nekdaj brala. A še bolj gledala. Ne samo v Sloveniji, ampak po vsej Jugoslaviji. Odmevala je tudi v svetovnem tisku. Če bi pri starejših bralcih preverjali, kaj so si zapomnili iz herojskih predosamosvojitvenih časov, se ne bi spomnili prav veliko člankov, ampak predvsem ilustracij na naslovnici in znotraj revije. Ilustracije najboljših slovenskih in jugoslovanskih avtorjev so rušile mite, tabuje, razkrinkavale umazana ozadja in barantanja politike ... Denimo zemljevid zahodne Jugoslavije, Tito kot marioneta, hardcore gejevska scena s klečečim golim Butrosom Galijem, ki poljublja zadnjico golemu, nabildanemu Miloševiću, pa Tito kot »Šiptar«, Stane Dolanc kot Rambo, strastni poljub Miloševića in Tuđmana kot remake poljuba Brežnjeva in Honeckerja, goli ameriški veleposlanik Young s tičem, oblečenim v kondom v teksturi ameriške zastave, Cerar kot Marija Antoaneta, Kučan kot Kalimero, pa Janša na sto in en način ... Pač, imaginarno, ki je delovalo bolj resnično od dejanskosti. Da si prišel v Mladinino besedno ali likovno prezentacijo, si si vedno moral zaslužiti. Je vselej bila čast. Zato protokolarna diplomatska dikcija (»v čast nam je obvestiti ...«) nehote izraža točno stanje stvari.

Zato ni jasno, kaj hoče povedati madžarska veleposlanica in kaj hoče povedati Orbánov tiskovni predstavnik. Tudi če odmislimo diplomatski zdrs njene ekscelence, gospe Edit Szilágyiné Bátorfi, je stvar vseeno bizarna. Orbán se je na naslovnico uvrstil zato, ker si je zaslužil. Z avtoritarnostjo, nedemokratičnostjo, z dušenjem znanosti, umetnosti, z eksplicitno ksenofobijo ter latentnim podžiganjem antisemitizma, ki pa žal na Madžarskem pada na vse bolj plodna tla. Tega si ni izmislila Mladina. To lahko berete celo v konservativnih časopisih, kot je nemški FAZ, pa v Le Mondu, The Economistu ... Zloglasni Orbánov predstavnik za tisk Kovács je v Mladini prepoznal zgodovinsko zmedenost in neprofesionalnost »nekoč glasnice Komunistične partije«. Ne vem, ali je Kovács butast ali zgolj neveden, a dejstvo je, da je bila v času, ko je bil mladi partijski povzpetnik Orbán slepi potnik na vlaku v demokracijo, Mladina osrednji opozicijski in neodvisni medij v regiji. Če ne verjame evropskim korespondentom in publicistom, ki so pokrivali obdobje prehoda in so sedaj verjetno Orbánovi in Fideszovi naravni sovražniki, naj preveri pri Janši, ki je bil občasni sodelavec magazina. Sploh pa je vprašanje, kako so prišli do interpretacije ilustracije. Se fašist prepozna v fašističnem pozdravu? In navsezadnje, zakaj je problem Mladina, ne pa tudi na primer The Economist (6. 3. 2019), ki je objavil, kako Weber nese iz maneže cirkuškega šotora z naslovom EPP Orbána kot poscanega cucka. Je manj žaljivo, da je Orbán poscan cucek ali da je panonski diktator, kot ga je prepoznal Juncker iz EPP? Ni bilo slišati, da bi Madžarska diplomacija in Kovács na FCO (Foreign and Commonwealth Office) naslovila protest ter zahtevo po sankcioniranju The Economista.

Če parafraziramo citat madžarskega rojaka Ludwiga Hevesija (aka Lajos Lövy), izpisan na pročelju Olbrichtove secesijske stavbe na Dunaju: Časopisu njegovo ilustracijo, ilustraciji njeno svobodo.