Idolatrija

Vlado Miheljak

29. 3. 2019  |  Mladina 13  |  Dva leva

»Leta 1990 sem uspel Titovo Velenje spremeniti v Velenje. Zdaj bom predlagal, da Titov trg preimenujejo v Pučnikov trg. Pa da vidimo demokrate!!«
 — Vane Gošnik na Twitterju (9. 3. 2019) sporoča, da pravi demokrati ne izbirajo, ampak izberejo

»Osebno nasprotujem avtomatskemu prevzemanju zatečenega stanja z dnem plebiscita. Če hočemo v Republiki Sloveniji zagotoviti trdno socialno strukturo, bomo namreč morali uvesti nekakšna merila pri dajanju državljanstva. Tukaj si urejamo skupnost, ki si od vsega začetka mora zagotoviti življenjske pogoje, pripravljeni moramo biti, da dediščino jugoslovanske federacije, morda tudi na neljub način, odpravimo. [...]«
— Jože Pučnik na taboru za samostojno Slovenijo v Ljutomeru, 16. decembra 1990 (cit. po B. Repe, 2015: Prvi predsednik; str. 292)

»Protestiram proti načinu, na katerega ste (v Mladini, op. a.) upodobili predsednika vlade Madžarske. Nezaslišano in nesprejemljivo je, da predsednika vlade države, ki je zaveznica Slovenije v EU in v Natu, enačite s pripadniki mračnih sil preteklosti!«
 — Madžarska veleposlanica meni, da Orbán ne predstavlja mračnih sil preteklosti, ampak sedanjosti in prihodnosti

»Patriot mora biti vedno pripravljen braniti svojo deželo pred njeno vlado.«
— Edward Abbey

Prav dobro se spomnim predloga, da se Titovo Velenje preimenuje v Velenje. In verjetno je bil res najzaslužnejši pobudnik Vane Gošnik. Takrat sem v Mladini cinično pozival, da se v duhu novega demokratičnega odločanja ne hiti v morebitne spremembe na horuk, ampak da meščani na referendumu demokratično odločijo med tremi možnimi izbirami: 1. Ostane naj tako, kot je bilo, torej Titovo Velenje. 2. Izbriše se prvi del imena in postane spet samo Velenje, 3. Izbriše se Velenje in ostane samo Titovo. Pač tako kot, denimo, Kidričevo ali nekoč Kardeljevo na Hrvaškem. Takrat sem zapisal, da spomenike podirajo, imena brišejo tisti, ki se borijo z lastno preteklostjo, ki želijo potlačiti neprijetne madeže lastne biografije. Denimo tisti, ki so v prejšnjem času na stene lepili plakate s podobo Che Guevare, kasneje pa postali vneti antikomunisti. Nikakor pa demokrati. Noben demokrat se ne bi spustil v ideološko nasičena poimenovanja, a nobeden prav tako ne bi stremel k izbrisu, zanikanju skupne in osebne zgodovine.

In zdaj, skoraj trideset let po popravljanju krajevnega imena Velenje, se spet oglasi Gošnik ter napove pobudo preimenovanja velenjskega Titovega trga v Pučnikov trg. Pač, najlepša potrditev teze, da ideološke ikone rušijo in brišejo isti, ki jih tudi postavljajo. O. K. Ampak če bo v multietničnem in multikulturnem Velenju, ki se je razvilo kot tipični talilni lonec povojne jugoslovanske industrializacije in modernizacije, sprejeta Gošnikova pobuda, predlagam, da na podnožje monumentalnega Augustinčićevega spomenika Tita z (verjetno) oddrobljeno glavo, privijejo tablo s citatom velikega demokrata Pučnika. Namreč tistim citatom iz nastopa v Ljutomeru v prelomnem obdobju, v katerem je le deset dni po objavi t. i. Izjave o dobrih namenih, prostodušno in grobo razkril, da je bila ta zgolj nateg, paravan za realizacijo peklenskega načrta za zagotavljanje »življenjskih pogojev«. Tudi z ukrepi »na neljub način«, kot je zagrozil.

Pravzaprav je bil Pučnik pred tremi desetletji znanilec tega, kar danes v Evropi predstavlja Orbán. Borbo za zagotavljanje »življenjskih pogojev«. Na novo osmišljenega in realiziranega koncepta Lebensrauma. Tako zelo in tako grobo, da je Orbán simbolna točka, kjer se v oceni Evropa ne deli na desno, levo, liberalno, konservativno. Tudi empirični podatki različnih vseevropskih družboslovnih raziskav razkrivajo srhljivo dejstvo vsesplošne zastrupljenosti madžarske javnosti v Orbánovi eri. Denimo po podatkih raziskave ESS (Val 7, 2014) trditvi, da Evropa ne sme dovoliti priseljevanja iz revnejših držav, na Švedskem pritrjuje le 1,7 odstotka anketiranih, na Madžarskem kar 39,2 odstotka. Da je zaradi priseljencev država slabša, na Švedskem meni le 4,3 odstotka vprašanih. Na Madžarskem 5,5-krat več. Podobno ugotavljajo tudi madžarski raziskovalci. Po podatkih instituta Political Capital je bilo lani novembra 44 odstotkov Madžarov prepričanih, da hočejo Judi zavzeti svet. Še več, kar 51 odstotkov vprašanih verjame, da hoče Soros, ki ga Orbánov režim nenehno satanizira, begunce načrtno spraviti v Evropo ...

In na pisanje Mladine, ki se nič ne razlikuje od evropskih prevladujočih kritičnih ocen o Orbánu in stanju demokracije na Madžarskem, se je oglasila madžarska veleposlanica, ga. Edit Szilágyiné Bátorfi s pavšalnimi očitki, brez kakršnihkoli argumentov in konkretnih navedb, o domnevno netočnih pisanjih (celotno pismo lahko preberete v rubriki Pisma). A srhljivo je že samo dejstvo, da se je oglasila. Veleposlaniki, če državo gostiteljico in njen pravni red jemljejo resno, ne polemizirajo z mediji in mnenji v gostujoči državi, če se ne pojavijo netočnosti na čisto empirični ravni dejstev. Tako slovenski veleposlanik ne podučuje Združenih držav o volilnih izidih in stanju demokracije, ameriški Slovenijo pač. Slovenski veleposlanik ne komentira britanskih norčij ob brexitu, britanska veleposlanica se oglaša in pavšalno ter površno graja slovenskega publicista zaradi izraženih ocen in mnenj o Združenem kraljestvu ...

A kakorkoli. Njena ekscelenca, ni izkoristila pravice, da bi molčala, da bi se pritajila v času, ko pestijo, sramotijo, ponižujejo madžarske intelektualce in svobodomiselne ljudi. Če ne verjame Mladini, če ne verjame evropski javnosti, medijem in politiki, naj prisluhne Paulu Lendvaiu (Lendvai Pál), publicistu in komentatorju ORF, ki je po zatrti vstaji leta 1956 emigriral iz Madžarske v Avstrijo in se uveljavil kot poznavalec vzhodne in južne Evrope. V nemščini je s simpatičnim in značilnim madžarskim naglasom lansko leto za ZiB2 na ORF kategorično izrekel: Orbán je najnevarnejši človek v Srednji Evropi! Madžarska je zgolj navidezna demokracija – Scheindemokratie. ...

Aja, pardon. Ne bo šlo. Tudi Lendvai je po rodu madžarski Jud. Kot Soros.