Neofiti na oblasti

Bernard Nežmah

26. 4. 2019  |  Mladina 17  |  Pamflet

Zagorela je sortirnica odpadkov Salomon v Lenartu. Mesto je v hipu zatemnil črn smrdeč oblak, tako da so prebivalstvo pozvali, naj ne zapušča svojih domov. Resna katastrofa. Sploh, ker se je požar ponovil že drugič v istem tednu. Nacionalna televizija se je odzvala promptno in poglobljeno. V Odmevih je gostovala novinarka Sara Neubauer, avtorica odličnega dokumentarnega filma Dosje plastika. Na vprašanje: kaj poreče na ugotovitve inšpekcije, da se ni dogodil škodljiv vpliv na okolje, medtem ko so domačini organizirali pravo vstajo zaradi neznosnega onesnaževanja, se je v hipu odzvala z jasnim logičnim sklepom. »Da je kakovost zraka in vode neoporečna, se mi zdi neverjetno. Gorelo je gorivo, narejeno iz odpadkov malih koščkov plastike, ki je surovina za sežigalnice. Te pa pri njihovem kurjenju uporabljajo drage filtre, ki čistijo strupene pline. Tu pa je ista surovina gorela prosto v zrak?«

TVSLO je opustila staro tradicijo soočanj med gosti in kot naslednjega sogovornika povabila okoljskega ministra Simona Zajca. Če je novinarka nastopila kot okoljski ekspert, se je on pokazal kot popolni šarlatan. Povedal je, da letošnji inšpekcijski nadzori v Salomonu niso ugotovili kršitev državnih uredb, potem pa pozabil na moro meščanov in hladno obrnil, da bomo take objekte potrebovali, dokler bomo imeli smeti. Od ministra, ki je padel na ministrstvo za okolje z Lune, pardon - kot prodorni kolumnist časnikov o veščinah zapeljevanja deklet, bi vseeno pričakovali, da se bo vsaj v prostem času malce seznanil z okoljsko realnostjo. Leta 2017 je na Vrhniki do tal pogorela predelovalnica odpadkov Kemis in erupcija nevarnih emisij je povzročila izredno stanje med meščani. Istega leta je orjaški požar zajel obrat za predelavo odpadkov Ekosistemi v Zalogu, ki se je valil vse do Novega mesta.

Problem, ki je pred ministrom, ni abstraktna tema o človeškem produciranju odpadkov, temveč redno pojavljanje apokaliptičnih požarov na deponijah smeti. A nekompetentni minister in posebni izvoljenec premiera Marjana Šarca o tem ne ve in ne misli nič.

Je pa predsednik vlade dočakal evropskega dvojnika. V Ukrajini je na predsedniških volitvah prav tako zmagal komik Volodimir Zelenski. Zahodnjaški časniki so ga v veliki meri pojasnili kot političnega neofita. Tako The Washington Post, the Economist, the New York Times, francoski le Monde pa ga je označil celo za totalnega neofita. Skratka v pomenu novinca, debitanta, zelenca brez političnih izkušenj.

Ukrajina je država, kjer namesto regularne volilne izbire med dvema znanima političnima alternativama, zmaguje revolucija. Leta 2004 se je po volitvah, na katerih so za zmagovalca razglasili Viktorja Janukoviča, na ulicah zgodila oranžna revolucija, ki je prinesla ponovitev volitev, na katerih je potem slavil Viktor Juščenko. Na naslednjih volitvah se je obrnilo: Juščenko je postal simbol korupcije in zbral vsega pet odstotkov glasov, zmagal pa je poprej poraženi Janukovič. Leta 2014 je veljal slednji kot najbolj koruptivno bitje v državi in po majdanski revoluciji ga je nasledil novi obraz oligarha Petra Porošenka. Pet let kasneje se je zgodila mehka revolucija v glavah Ukrajincev in še včeraj beli angel Porošenko je utelešal najhujšo korupcijo, namesto njega pa so ustoličili totalnega neofita Zelenskega.

In slovenski neofit? Zdaj ne minister Zajc, ampak njegov premier. Na predstavitvi svoje liste za evropske volitve je izrekel, da računa, da bodo volivci znali prepoznati, da smo tisti, ki prinašamo novosti. Katere, seveda ni povedal. Veliko bolj se je razgovoril v intervjuju za Reporter, v katerem je pojasnil, da je bila njegova izbira za nosilca kandidatne liste Irena Joveva. Najprej je resda povabil novinarja Slavka Bobovnika, toda ko je ta ponudbo odklonil, je sledil pogovor z Jovevo, ki je bila njegova prva izbira. -???????????? Na začetku tisočletja so za vrh političnih kretenizmov veljali bushizmi, ki jih je stresal tedanji ameriški predsednik George Bush, jr. Tokrat nam je Marjan Šarec, če ga prevedemo v njegovo metaforiko, povedal: »Moja žena je bila mojo prva izbira. Res sem poprej vprašal za roko njeno frizerko, toda ko me je ta zavrnila, sem zakon takoj ponudil svoji sedanji ženi.«

In predsednikovanje vlade gre v natanko isti smeri. Državni svet je pred tednom organiziral posvet o pojavu monopola v lekarništvu, visokošolski in raziskovalni sferi. Indikativno, noben medij ni o njem niti črhnil. Nekaj več je prinesla sodba Ustavnega sodišča, ki je v sporu med Lekarno Bitenc in ljubljansko občino razsodilo v prid zasebne lekarne. Gre za usodno vprašanje poslovne demokracije, saj je župan Zoran Janković prek svojih institucij brez utemeljitve odvzel koncesijo zasebniku. Občina, ki je s svojimi apotekami zavzela celotno mesto, je obenem ta, ki podeljuje lekarniške koncesije. In v tržni tekmi se tekmeca znebi tako, da ga izžene iz igre. Kje je tu Šarčev varuh konkurence? Kje vlada, ki ima pred seboj na dlani eklatantno zlorabo monopolista, ki je obenem še arbiter? V EU bi pač predsednik vlade poskrbel za spremembo zakona, ki bi občinam odvzela pristojnost podeljevanja koncesij v zadevah, kjer same nastopajo kot koncesionarji.

Pogled, da je za državo bolje, da lekarništvo in tudi raziskovanje ter visoko šolstvo postane bolj ali manj privilegij državnih oz. javnih služb, je za idejo pluralistične družbe pogubno. Monopoli skozi podeljevanje koncesij torej kot nove ideje, ki jih prinaša Šarec.